V objemu gora se je čutil sprejetega

Terapevtka Nataša Pergar je imela z vrhunskim alpinistom Tomažem Humarjem poseben odnos, z njim pa ji je uspelo vzpostaviti tudi močno prijateljsko vez zaupanja. Povabil jo je na tri odprave, ki jih avtorica opisuje v knjigi Govorica najvišjih gora. Njena naloga na odpravah je bila opazovanje energijskih polj in aver članov odprave in, kar je bil zanjo še večji izziv, opazovanje energij gora. Tega doslej ni počel še nihče.

Nataša Pergar: Govorica najvišjih gora, Chiara, 160 strani, 24,90 
evra
Nataša Pergar: Govorica najvišjih gora, Chiara, 160 strani, 24,90 evra 

Terapevtka Nataša Pergar je vrhunskega alpinista Tomaža Humarja (1969-2009) spoznala leta 1995, ko je bila na trekingu v Nepalu in sta v Katmanduju bivala v istem hotelu. Že na prvi pogled je Humar izstopal in po uspešni osvojitvi vrha Anapurne je bil poln energije, ki jo je nesebično delil med ostale.

Ponovno shodil pri njej

Nato se je pri njej oglasil šest let pozneje. Tedaj ni prekipeval od energije, saj so mu po padcu skozi odprtino za stopnice v klet in desetih operacijah doma ter v tujini zdravniki napovedali invalidski voziček ali vsaj bergle do konca življenja - in nič več plezanja. A pomoč je poiskal tudi v alternativnem zdravljenju - in po nekaj mesecih intenzivnega dela je stal na svojih nogah. Shodil je prav v Natašini terapevtski sobi.

Potem ko je spoznaval njeno delo, njo in njene sposobnosti, ga je zanimalo, ali bi lahko videla avro gora. Spodbudil jo je, naj si gore ogleda energijsko. Sledila je njegovemu izzivu in marsikaj doživela, videla, čutila. Dežele pod himalajskimi vrhovi so ji ponudile precej več kot le lepe razglede.

Svoje izkušnje, občutke in doživetja z alpinističnih odprav s Humarjem je Nataša Pergar, bioterapevtka in pisateljica, ki že 23 let živi v Postojni, lani izdala v knjigi Govorica najvišjih gora. Prvič je s Humarjem odšla na odpravo leta 2003 v Pakistan. Njegov cilj je bila do tedaj še nepreplezana 5000 metrov visoka Rupalska stena mogočne gore Nanga Parbat (Gola gora), visoke 8126 metrov.

Leto kasneje je sledil vzpon v vzhodni steni nepalske gore Jannu, visoke 7468 metrov. Leta 2005 se je Humar z ekipo znova podal na goro Nanga Parbat. Takrat je njegovo reševanje iz ledenega oklepa v gori spremljal ves svet.

Vznemirjale so ga energije gora, do njih je čutil posebno spoštovanje. Zanimalo ga je, ali bo Nataša znala razvozlati pomen barv, ki jih bo zagledala. Plezalcem je zaupal, ni pa vedel, kako se bo odzvala gora. Verjel je, da gora čuti, živi, Nataša pa je s svojim posebnim darom zmožna videti človekovo energijsko polje. Raziskovala je tudi energije najvišjih gora in iz njih marsikaj razbrala, zato se je izkazala kot dragocena Humarjeva svetovalka. Knjigo spremljajo risbe z barvami energij alpinistov in gora.

V gorah je spozna(va)la sebe

Vsa himalajska gorovja nosijo imena božanstev, pa ne le zato, ker tamkajšnja ljudstva verjamejo, da na vrhovih gora bivajo bogovi. Ko človek zre v mogočne gorske verige, v obstoj božanstev v resnici ni težko verjeti. Humar se je v stene vedno odpravil, potem ko je goram posvetil molitev.

Tudi Natašo Pergar je okužil z avanturizmom, na neznanih poteh pa je poleg Humarja veliko bolj spoznala sebe. O Humarju je še izdala, da je potreboval veliko samote, vsaj pred odhodom na izbrane vrhove - da je bil s svojim bistvom. V samoti gora se je s tega sveta tudi poslovil. “Čeprav sva o tej tematiki veliko razpravljala, mu je navezanost še vedno povzročala trpljenje in mu posledično zaradi stiske velikokrat orosila oko. Potreboval je čas samo zase. Zdel se mi je kot osamljeni jezdec, pa čeprav skoraj vedno obkrožen z ljudmi. Njegova duša je hrepenela po tem, da bi bil razumljen in sprejet tak, kot je bil. Veliko sebe je dajal, pa vendar zelo malo dobil. Zato je odhajal v objeme gora, kjer se je čutil sprejetega,” je zapisala.


Najbolj brano