Pocepljeni, precepljeni in prešteti

Bo cepilni potni list začetek konca drame in omejitev, ki so jih zaradi virusa uvedli v lanskem in letošnjem letu, ali pa gre nemara za začetek neke nove dobe, v kateri nas čaka orwellovsko razčlovečenje, nadzor in življenje v utopiji, za katero smo mislili, da je zgolj zmes parodije in bujne domišljije genialnega pisatelja.

Težko si je predstavljati, kaj vse bi se utrnilo Georgu Orwellu, če bi živel v današnjem času, bil bombardiran z informacijami in “informacijami”, z velikansko množico pogosto zmedenih navodil, nesorazmernimi nadzornimi in omejevalnimi ukrepi, google akademijo ter še čim.

Orwell je svoj roman 1984 pisal konec štiridesetih let prejšnjega stoletja. Ne, še zdaleč ni šel v pozabo, očitno ima sledilce tudi v današnjem času. Te domneve nobeden od odločevalcev sicer ne bo priznal, velika verjetnost je tudi, da Orwella niti niso brali. A če zadevo obrnemo, lahko vidimo, da je britanski mojster videl globoko v glave ljudi, ki se na odločevalskih mestih v dobro skupnosti spopadajo z izzivi sodobnega časa.

Ne bo nas smelo čuditi, če bodo jutri nekje pri Rakitovcu ob skupini Afganistancev, ki bodo rinili na zahod, ustavili skupino anticepilcev in nasprotnikov testiranja, ki se bodo prebijali k sorodnikom na Hrvaško.

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je na veliko bralo Orwella, smo se neizmerno zabavali ob utopičnem filmu Brazil, ki se prav tako ukvarja s hiperbirokratizacijo, nekim čudnim etatizmom in z nenehnim nadzorom. Terry Gilliam, član genialne humoristične skupine Monty Python, je v tem filmu mojstrsko uprizoril vzdušje, kakršnega naj nikoli ne bi bilo in ki je zaživelo le kot njegova (in Orwellova) domišljija.

Oba umetnika sta pripovedovala pravzaprav o svobodi, ki je takrat, ko je Gilliam snemal svoj film, nezadržno prodirala tudi v vse pore režimov onkraj železne zavese. Zdelo se je, da je razmislek o nadzoru države in kapitala opozorilo iz nekih drugih časov in da je treba preteklost pregnesti z utopijo in prihodnostjo, da bi skozi pretiravanje videli, da se je vendarle treba vsakič znova postaviti za svoj prostor pod svobodnim soncem.

Danes nam svobode ne odreja lastno umevanje oziroma “zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni”. Zadeve postajajo bolj preproste oziroma dobivajo dodatek: svoboda je le za tiste, ki so preboleli covid, bili cepljeni ali so opravili test in je bil ta negativen.

Tako blizu čipu, vgrajenem v naše telo, prek katerega bodo vedeli, kdo in kakšni smo, še nismo bili. Ok, tehnologija se razvija in marsikaj se miniaturizira. In ne, ne gre za to, da bi verjeli, da nam ga inštalirajo prek injekcije in aktivirajo s pršenjem iz letal. Gre za to, da odločevalci niso našli nobenega drugega načina za preprečevanje epidemije in nadzora nad njo od omejevanja svobode in segregacije na podlagi nekih preventivnih dejanj ter nadzora nad premikanjem. Na srečo tehnologija za vseobsegajoči nadzor še ni dosegljiva za najširšo rabo, ker je predraga. A jo slutimo tu nekje, za vogalom.

Kot je videti, bo letošnje poletje za potovanja potrebno izpolniti nek pogoj. Opevane odprte meje med državami, za katere so nam pred leti dopovedovali, da ne razumemo njihove odprtosti, celo njihovega suspenza, in da meja pravzaprav ni več, če pa jih čutimo, pa da je to naš problem, ker “imamo meje v glavah”, so postale še kako otipljiva stvarnost. V policijskih poročilih, denimo, so vesti o toliko in toliko ilegalcih iz oddaljenih držav, ki želijo v obljubljene dežele, prehitela sporočila o zlikovcih, ki so priredili datume na potrdilih o negativnem covid testu. Da si kdo ne bi mislil, da se da kar tako sem in tja, je vselej dodano, kakšna je zagrožena kazen za to dejanje. Ne bo nas smelo čuditi, če bodo jutri nekje pri Rakitovcu ob skupini Afganistancev, ki bodo rinili na zahod, ustavili skupino anticepilcev in nasprotnikov testiranja, ki se bodo prebijali k sorodnikom na Hrvaško.

Menda kar blizu polovica državljanov zavrača cepljenje. Približno toliko jih tudi ne hodi na volitve. Morda med tema podatkoma ni zares prave povezave, morda ne gre za iste ljudi. A delež je neznansko visok in govori o izjemni stopnji nezaupanja tako do tistih, ki se nam ponujajo za urejanje skupnih zadev, kot do onih, ki skrbijo za naše pocepljenje in precepljenje, kakor se izražajo v nekakšni živinski maniri.

Abstinenca na omenjenih frontah govori o znižani legitimnosti tistih, ki nas vabijo na volitve in na cepljenje. Zelo slab znak je vse to skupaj, zaradi katerega bi morala koga tam visoko močno boleti glava.

---