Izbire in odločitve
Dnevno smo postavljeni pred številne izbire in odločitve. Od majhnih, kot so kateri jogurt bomo izbrali, kaj bomo oblekli in po kateri poti bomo prišli do želenega cilja, do velikih, kot so odločitev za poroko, kraj bivanja ali selitev, študij, službo, ločitev, upokojitev in podobno. Nekaterim izbiram in odločitvam posvetimo več pozornosti kot drugim. Na to vpliva tudi ocena, kako pomembna se nam zdi odločitev in kako pomembne ali dolgoročne, menimo, bodo njene posledice.
Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k skrbnemu razmisleku pri odločanju, pri izbiri skušajo biti karseda racionalni, odločajo se na podlagi dolgotrajnega in poglobljenega razmisleka. Pogosto pa so naše odločitve zelo hipne in čustvene narave, neracionalne in tudi zmedene.
Številne študije izražajo resen dvom v racionalnost in zavestnost naših odločitev in poudarjajo, da so naše odločitve pogosto ne zgolj nepremišljene, impulzivne in intuitivne, temveč so tudi kulturno pogojene.
Številne študije izražajo resen dvom v racionalnost in zavestnost naših odločitev in poudarjajo, da so naše odločitve pogosto ne zgolj nepremišljene, impulzivne in intuitivne, temveč so tudi kulturno pogojene. Sociologija izbire tako izpostavlja, da na naše odločitve pomembno vplivajo spol, vera, kulturni kapital, izobrazba, ekonomski status in kulturna skupina, iz katere izhajamo, ter drugo. V postmoderni in kapitalistični družbi imamo bistveno več izbire, kot smo jo imeli v tradicionalnih ali socialističnih družbah in zanimivo, večino ljudi možnost izbire in odločanja na načelni ravni navdušuje, večina prav tako meni, da bodo zaradi večje možnosti izbire srečnejši. Teorija paradoksa, dobro poznana v psihologiji, izpostavlja nasprotno - prevelika izbira ljudi ne osreči, prav tako jim ne zagotovi, da dobijo to, kar si resnično želijo. Še več, prevelika izbira je pogost vir stresa in frustracij. Barry Schwarts v svoji knjigi Paradoks izbir: zakaj je več manj izpostavlja prav te negativne posledice prevelikih možnosti, ki vodijo v tesnobo, nezadovoljstvo in neodločenost.
Že v 50. letih prejšnjega stoletja je psiholog Herbert A. Simon identificiral dve vrsti ljudi oziroma odločevalcev, ki jih je poimenoval maksimizatorje in zadovoljevalce. Med prve je umestil tiste, ki jih žene želja sprejeti resnično najboljšo možno odločitev in so pogosto s končno izbiro, paradoksalno, manj zadovoljni kot nekdo, ki je v izbiro vložil manj časa in truda. Med druge sodijo bolj pragmatični posamezniki, ki so zadovoljni zgolj s izbiro, ki ustreza njihovim zahtevam oziroma potrebam in ne izgubljajo časa s premišljevanjem in odločanjem o možnostih, pa tudi ne o že sprejetih odločitvah.
prevelika izbira ljudi ne osreči, prav tako jim ne zagotovi, da dobijo to, kar si resnično želijo. Še več, prevelika izbira je pogost vir stresa in frustracij.
Dejstvo je, da smo danes postavljeni pred res številne izbire, ki segajo na področja službe, financ, zdravja, družine in zasebnega življenja, hobijev, dopustov, urejanja vrta, doma, samorealizacije, nakupa dobrin ter številnih drugih, in vsa od nas zahtevajo “zares dobre odločitve”. Čeprav so knjigarne in svetovni splet prepolni knjig in nasvetov o procesu odločanja, strategijah pametnih odločitev, zdravljenju frustracij ob slabih ali napačnih odločitvah in podobnem, in številna podjetja ter posamezniki na odgovornih položajih najemajo usposobljene strokovnjake za “pravilno odločanje”, ne pozabimo, da se odločamo “ves čas” in “vsakič znova”. Kar pomeni, da vedno lahko sprejmemo drugačno odločitev, če s predhodno nismo zadovoljni, in s tem preusmerimo potek in kvaliteto naših življenj. Nekateri se zelo težko odločajo in odločitve raje prepuščajo drugim osebam, naključju ali usodi. Morda se bojijo prevzeti odgovornost za svoja življenja, morda gre za lenobo in komoditeto ali pa so zaradi določene vzgoje izgubili občutek lastne moči in vpliva na lastna življenja.
Ljudje na splošno mislimo, da so velike odločitve tiste, ki ključno zaznamujejo naša življenja, kot že omenjene izbira šole, poklica ali odločitev za ločitev ali otroke. V resnici temu ni tako. Majhne in “vsakič znova odločitve” naredijo resnično razliko. To, da se vsakič znova odločiš za partnerja oziroma partnerko, da boš vlagal v svojo družino, da se vsako jutro zavestno odločiš, da bo dan, ki te čaka, super dan, ne glede na realne okoliščine. Ne nazadnje je super že zato, ker si živ in če imaš srečo, tudi zdrav. To, da se odločiš, da boš nehal/a nergati ali za svoje nezadovoljstvo kriviti druge ali višjo silo in se odločiš, da nikoli več ne uporabiš “ti si kriv” ali “ne da se mi”, da nikoli več ne boš pil alkohola in vozil ali da v vsakdanjo rutino uvedeš sprehod ali telovadbo, opustiš kajenje, pričneš brati, enkrat mesečno obiščeš drago osebo, se vpišeš v jezikovni ali vrtnarski tečaj, osvojiš nov šport ali veščino, hodiš spat bolj zgodaj ... Gre za majhne, tudi banalne odločitve, ki prinašajo velike in dolgoročne spremembe in resnično vplivajo na kvaliteto naših življenj.
Ne nazadnje, nikoli ne obstaja ena in edina prava odločitev. In karkoli že smo se v nekem trenutku življenja odločili, z današnje perspektive morda tudi napačno, imejmo v mislih, da smo se takrat odločili tako, kot smo v danem trenutku zmogli in znali. Danes bi se morda odločili drugače. Danes je tudi nov dan in možnost za novo odločitev.