Milan Bufon: “V zadnjih sto letih je na Tržaškem število Slovencev upadlo za polovico”

Dr. Milan Bufon, ki velja za mednarodno najbolj citiranega slovenskega družbenega geografa, že več desetletij raziskuje tržaško družbeno tkivo. Njegova najnovejša knjiga, znanstvena monografija Ethnos in topos - Družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do 2015, je temeljnega pomena za razumevanje sprememb, ki jih je v zadnjih sto letih doživela slovenska avtohtona skupnost na Tržaškem.

Kljub temu da v uvodnem delu podajate tudi splošno sliko mesta, ste se v svoji raziskavi osredotočili predvsem na podeželje - tako na vasi na območju današnje tržaške občine kot okoliških občin. Kaj je narekovalo to izbiro?

“Sprva sem želel v raziskavo, ki je večinoma potekala v obdobju 2014-2018, vključiti vse tradicionalno slovenske kraje na Tržaškem, vključno s predmestnim pasom, ki gre od Barkovelj do Sv. Marije Magdalene Spodnje, vendar se je kmalu izkazalo, da bi bil to zaradi samega časovnega obsega in obsega pridobljenih podatkov prevelik zalogaj. Poleg tega sem kmalu ugotovil, da uporabljene 'terenske' raziskovalne metode in pridobivanje podatkov s pomočjo lokalnih informatorjev niso najbolj primerne za mestno okolje, kjer se ljudje ne družijo in poznajo več tako, kot so se nekoč, in kjer je tudi zastopanost slovenskega prebivalstva mnogo manjša, kot je bila nekoč.”

Milan Bufon (foto: Damian Balbi)

Če začneva kar pri prvem mejniku, ki ste ga izbrali za svojo raziskavo, pri ljudskem štetju 1910: ta popis prebivalstva je, kot vemo, pokazal izkrivljeno sliko slovenske prisotnosti na Tržaškem, zato so Slovenci zahtevali njegovo revizijo. Sto let kasneje ste s kritično analizo popisnih pol prišli do novih, drugačnih zaključkov. Katerih?

“Prav kritična analiza revidiranega popisa iz leta 1910 na podlagi sicer kar zamudnega pregleda originalnih popisnih pol za posamezna gospodinjstva, ki jih hrani tržaški občinski arhiv, predstavlja enega izmed ključnih elementov moje sedanje obravnave mestne tržaške stvarnosti. Kot znano, je metoda navedbe 'običajno uporabljenega jezika' za ugotavljanje narodne pripadnosti močno privilegirala večinski (italijanski) jezik, k temu pa so pripomogli še v mestnem okolju pretežno italijanski občinski popisovalci, ki so vsa slovenska imena praviloma zapisovali v italijanski obliki in popisanim osebam, med katerimi je bilo kar precej nepismenih, tudi 'sugerirali' ustrezne odgovore. Revizija, ki so jo leta 1911 opravili v glavnem slovenski in nemški uradniki, je dobršen del teh 'napak' odpravila, ne pa vseh. Naj navedem nekaj podatkov, ki sem jih pridobil v nadaljevanju svoje raziskave: pred revizijo je popis, na primer v Rojanu in Škednju, ugotovil, da je bilo v teh predelih Slovencev približno 43 do 44 odstotkov, revizija je ta delež dvignila na 63 do 66 odstotkov, moja 'revizija revizije' pa je ugotovila, da je bilo v teh predmestnih predelih po objektivnih kriterijih Slovencev kar 76 odstotkov, kar gladko zavrača prevladujočo tezo italijanskih proučevalcev, da je revizija popisa iz leta 1910 predstavljala 'najvišje možno', če ne celo 'umetno' število slovenskega prebivalstva v mestu. Seveda so te 'škarje' in razlike v oceni deleža slovenskega prebivalstva na podeželju mnogo manj odprte in zaznavne, tako da znašajo razlike le nekaj odstotkov, še te pa so opazne le v tistih krajih, kakršna sta zlasti Prosek in Kontovel, kjer je bilo že nekaj več ljudi, ki je delalo v mestu.”

Raziskovalec etnično mešanih območij
Milan Bufon se je rodil v Trstu leta 1959, živi v Saležu. Doktor geografije - njegova osebna bibliografija šteje nad 400 enot, od tega več kot deset monografij - je večino svoje poklicne in raziskovalne poti posvetil etnično mešanim območjem in obmejnim regijam. Na pedagoškem področju je postavil temelje slovenskemu visokošolskemu poučevanju politične geografije; leta 2001 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na kateri je več let poučeval, ustanovil in vodil katedro za politično geografijo ter objavil prvi političnogeografski učbenik v Sloveniji. Bil je med soustanovitelji Fakultete za humanistične študije v Kopru in prvi predstojnik njenega oddelka za geografijo. Bil je tudi prvi prorektor za raziskovalno in razvojno dejavnost Univerze na Primorskem in vodja številnih raziskovalnih projektov. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah v Evropi, ZDA in na Japonskem. Na Slovenskem raziskovalnem inštitutu (Slori) v Trstu je bil najprej predsednik znanstvenega sveta, od leta 2004 do 2016 pa njegov predsednik. Za svoje delo na področju evropskih študijev je od Evropske unije prejel naziv Jean Monnet Professor. Trenutno je znanstveni svetnik pri Znanstveno raziskovalnem središču v Kopru. In ravno založbi Annales ZRS in Slovenska matica sta pred nekaj tedni izdala njegovo znanstveno monografijo Ethnos in topos - Družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do 2015. Knjiga, v kateri je na okrog 300 straneh združil večdesetletno raziskovanje tržaškega družbenega tkiva, ponuja zelo natančen vpogled v družbene spremembe, ki so zajele Tržaško v zadnjih sto letih, natančneje med letom 1910, ko je potekal zadnji avstrijski popis prebivalstva, in letom 2015. Kot pojasnjuje Bufon, uporabljene raziskovalne metode v dobršni meri dolguje svojemu mentorju, profesorju Vladimirju Klemenčiču, zamisel o raziskavi pa profesorju Darku Bratini, nekdanjemu ravnatelju Slovenskega raziskovalnega inštituta, kjer je Bufon v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pričel svojo raziskovalno pot.

Kateri poklici so bili takrat najbolj zastopani v Trstu? In kateri med Slovenci? Presenetil me je na primer podatek, da je na začetku 20. stoletja v Barkovljah prevladovala pašna živinoreja ...

“No, ta podatek izhaja iz strukture izrabe tal, ki je preslikavala na neki način 'podedovano' stanje iz preteklega obdobja. Dejansko sem v nadaljevanju raziskave ugotovil, da so se tedaj v pretežno slovenskem tržaškem predmestju že dokaj uveljavile nekmetijske dejavnosti, tako da je bilo kmetov le med pet in deset odstotki (samo pri Sv. Mariji Magdaleni Spodnji se je s kmetijstvom še vedno ukvarjala četrtina aktivnih). Zelo drugačna je bila podoba na podeželju: tam je kmetijstvo še vedno dajalo kruh večini aktivnih, posebej pa kaže opozoriti na pomen mlečne živinoreje, saj je prav zaslužek s prodajo mleka v mestu predstavljal glavni vzvod 'prve modernizacije' okoliških vasi in marsikje tudi glavni vir družinskega zaslužka, če pomislimo, da so tedaj dninarji-težaki za svoj enajsturni delavnik dobivali na dan le po eno krono in pol (danes bi to odgovarjalo približno osmim evrom), mlekarice pa so s prodajo dvajsetih litrov mleka v mestu dnevno zaslužile do šest kron (oziroma okrog 30 evrov). Upravičeno smemo reči, da so tedaj podeželanke same 'nosile' več kot pregovorne tri hišne vogle, zato sem jim namenil knjižno platnico.”

Množične emigracije pred in po drugi svetovni vojni

V delu Ethnos in topos izpostavljate tudi prvi italijanski popis leta 1921: se je enajst let po zadnjem avstrijskem popisu podoba Trsta že spremenila?

“Ne na podeželju, kjer je bil asimilacijski pritisk novih italijanskih oblasti (uradno imenovan 'bonifica etnica'), ki je, kakor ilustrira primer požganega Narodnega doma julija 1920, prevzel docela teroristični značaj, mnogo manjši kot v mestu. Tu pa je prišlo do emigracije skoraj celotne slovenske intelektualne plasti ter množične emigracije malo pred tem priseljenih in sedaj 'nezaželenih' slovenskih delavcev iz slovenskega zaledja, posebej tistih, ki so bili zaposleni v javni upravi in še zlasti na železnici, kjer je bila velika večina zaposlenih slovenske narodnosti. Po naši oceni se je do leta 1936 s tržaškega ozemlja izselilo več kot 10.000 Nemcev in okrog 30.000 Slovencev, priselilo pa okrog 60.000 oseb z drugih območij Italije.”

Podobno je bilo po drugi svetovni vojni, ko se je po vaši oceni iz Trsta izselilo med 5000 in 10.000 Slovencev: kakšna je bila tedaj nova struktura prebivalstva?

“Nekako do leta 1961 se je v tržaško občino zaradi nove razmejitve priselilo okrog 55.000 oseb, pretežno iz Istre. Ker pa se skupno število prebivalcev ni spremenilo (znašalo je malo manj kot 275.000 oseb), smemo sklepati, da se je prav toliko Tržačanov po vojni oziroma po odpravi angloameriške uprave izselilo. Če seštejemo priseljence in izseljence, je Trst zamenjal približno 40 odstotkov svojega prebivalstva. Priseljenci z območij, ki jih je pridobila Jugoslavija, so morali svojo 'italijanskost' dokazati tako, da so svoje otroke vpisali v italijanske šole, kar je bil pogoj za pridobitev italijanskega državljanstva tudi vseh tistih oseb, ki so se izselile iz Trsta za časa fašizma in so se sedaj (kot jugoslovanski državljani) na valu osvoboditvenega navdušenja vrnili v Trst, a so se prav zaradi tega nesprejemljivega pogoja ponovno odločili za odhod v Slovenijo. Ta pogoj pa ni veljal za slovenske politične emigrante, ki so se zatekli v Italijo s pomočjo Vatikana. Nova povojna situacija je bila zato prav zaradi ideoloških motivov mnogo bolj zapletena kot tista, ki je privedla do prvega prihoda Italije. Za slovensko mestno prebivalstvo je bil v povojnem obdobju še posebej problematičen vpliv kominforma, ki je povzročil množično ideološko-etnično 'emigracijo' slovenskega delavskega sloja, tistega, ki je v času fašizma še najbolj uspešno kljuboval fašističnemu raznarodovanju. Še vedno pa so vsa ta burna dogajanja le malo vplivala na narodnostno strukturo slovenskega tržaškega podeželja, kjer so Slovenci v večini krajev še okrog leta 1965 obsegali kar 95 odstotkov prebivalcev.”

Na podlagi popisa iz leta 1951 ste pripravili primerjavo med mestom in podeželjem, ki vsebuje tudi zanimive podatke iz vsakodnevnega življenja, na primer, koliko bivališč je imelo kopalnico, ali kakšna je bila stopnja izobrazbe posameznih članov gospodinjstev: v družbeni strukturi so bile razlike v posameznih krajih zelo velike, kajne?

“Tako leta 1910 kot leta 1951 so bile ne le etnične, ampak tudi družbeno-ekonomske značilnosti mesta in podeželja zelo različne, kar je v splošnem predstavljalo glavni motiv dojemanja in vzdrževanja družbene distance med obema enotama. Naj navedem nekaj kazalcev o tem stanju leta 1951: terciarni sektor je v občini Trst obsegal dve tretjini aktivnih, drugje pa večinoma le okrog 30 odstotkov, delež oseb z zaključeno sekundarno izobrazbo (višjo srednjo šolo) je v občini Trst znašal skoraj desetino, drugje pa le odstotek, bivališča s kopalnico so v tržaški občini obsegala petino, drugje pa celo manj kot pet odstotkov bivališč. Vse te razlike so bile do leta 2011 skoraj povsem odpravljene, tako da so bivalne razmere danes v 'zelenem' okolju celo mnogo boljše kot v mestu, kar seveda vpliva na rastoče priseljevanje nekoliko premožnejšega mestnega prebivalstva na tradicionalno slovensko podeželje ter z zmanjševanjem družbene distance med večinskim in manjšinskim prebivalstvom prispeva tudi k večji medetnični integraciji obeh avtohtonih tržaških skupnosti.”

Kako si razlagate podatek, da je ostala etnična struktura tržaškega podeželja med letoma 1910 in 1965 skoraj nespremenjena in homogeno slovenska (nad 90 odstotkov Slovencev)?

“Ta podatek potrjuje teoretični model družbenega in narodnostnega razmerja med mestom in podeželjem, ki smo ga razvili na tržaškem primeru. Tako v fazi statične agrarne družbe kot v fazi industrializacije se etnično-jezikovna struktura podeželja ne spreminja veliko, saj je v prvi fazi stikov med obema enotama zelo malo, v drugi fazi pa družbene vezi potekajo pretežno enosmerno, najprej z izseljevanjem 'odvečnega' kmečkega prebivalstva v mesto in nato s povečevanjem dnevne migracije. V tej fazi spreminjanje aktivnostne strukture podeželskega prebivalstva in splošna družbena 'modernizacija' podeželja (še) ne vplivata na njegovo narodnostno podobo. To bo izrazito in kar hitro preoblikovala prav novodobna, po-industrijska družbena urbanizacija s pritokom mestnih priseljencev, ki se je na Tržaškem uveljavila nekako po letu 1995.”

Vse več mešanih gospodinjstev

Spremembe so zelo očitne v podatkih iz leta 2015, pripisujete pa jih zlasti masovnemu prilivu italijanskega prebivalstva. V katerih krajih so najbolj opazne?

“Tega leta so po 'statistiki', ki smo jo izvedli s pomočjo lokalnih informatorjev, neslovenska gospodinjstva, ki so v teh krajih še leta 1965 predstavljala manj kot pet odstotkov družinskih enot, v večini obravnavanih krajev obsegala od 33 do 39 odstotkov, od 20 do 30 odstotkov v Saležu, Repnu in Gropadi ter še vedno le 12 do 13 odstotkov v Gročani in Prebenegu. Delež mešanih gospodinjstev, ki je še leta 1965 obsegal manj kot pet odstotkov družinskih enot, se je do leta 2015 na splošno povečal na okrog 15 odstotkov. Nekoliko višji je bil v Gropadi, manjši pa na Kontovelu, v Bazovici in Dolini; samo v Repnu, Trebčah in Prebenegu je ostal na predhodni ravni. Lahko pa predvidevamo, da se bo ta delež v prihodnje, če se bo priseljeno italijansko prebivalstvo ustalilo, povsod še povečal. Navedene razlike lepo odslikavajo različno dostopnost in privlačnost podeželskih krajev: praviloma se je iz mesta priseljeno prebivalstvo prej in v večji meri pojavilo v mestu bližjih ali bolj dostopnih krajih; med temi ima posebno mesto Nabrežina, kjer je bil zaradi dela v kamnolomih in s tem povezanega dotoka italijanskih delavcev že leta 1910 delež slovenskega prebivalstva manjši kot drugje (87 odstotkov), tudi danes pa je tu dotok urbanega italijanskega prebivalstva višji kot drugod, saj zgoraj navedena struktura tu velja le za staro vaško jedro. Upoštevajoč celotno, kar obsežno nabrežinsko naselitveno območje, znaša po naši oceni skupni delež slovenskega prebivalstva v Nabrežini samo kakih 20 odstotkov, toliko kot na Kontovelu, če upoštevamo še bivajoče v 'satelitskem' Borgu ali v osrednjem kraškem naselju Opčine. V obalnem predelu občine Devin-Nabrežina je ta delež še manjši in primerljiv s tistim v tržaškem mestnem okolju. Toda k temu stanju so prispevale zlasti nekatere 'izredne razmere', kakršna je bila ureditev begunskih naselij za povojne optante iz Istre. Te posebne primere v naši analizi nismo posebej obravnavali, saj smo želeli predvsem preveriti, kako so normalne okoliščine družbene modernizacije vplivale na spreminjanje narodnostne podobe tradicionalno slovenskih krajev na Tržaškem.”

Kljub spremembam pa ostaja večina gospodarskih in socialnih dejavnosti na podeželju v slovenskih rokah. Kako si to razlagate?

“Ja, avtohtono slovensko prebivalstvo je lahko na tržaškem podeželju, kakor v primeru Opčin, že manj številčno od italijansko govorečih priseljencev, ohranja pa 'kontrolo' nad večino lokalnih gospodarskih in kulturnih dejavnosti. To nas ne preseneča, saj večina priseljencev kraj bivanja doživlja zgolj kot nekakšno 'spalno naselje' in nima do njega posebnih vezi, ne doživlja ga kot rodni kraj, ta kraj in njegovo zgodovino večinoma tudi slabo pozna, skratka, v njem nima nobenih globljih korenin. Temu nasprotno pa je odnos domačega slovenskega prebivalstva do svojega kraja mnogo globlji in intenzivnejši, s sedaj modno besedo bi lahko tudi rekli, da je 'trajnejši'. V tem smislu lokalni topos tudi lažje in dlje ohranja izvorni ethnos, kakor to dokazujejo že navedeni podatki. Teritorialnost je za vsako manjšinsko družbo eden primarnih dejavnikov ohranjanja lastne avtohtonosti in istovetnosti, sama kulturna pokrajina oziroma posamezni 'genius loci' pa vplivata tudi na priseljeno prebivalstvo, ko se to vanj vključuje in integrira, kakor je to dokazal primer slovenske Istre, ki je izgubila dobršen del svojih izvornih nosilcev, ampak je po drugi strani preoblikovala v Istrane vse tiste, ki so se v to okolje nanovo priselili.”

V knjigi izpostavljate primer Gročane in Prebenega kot vasi, ki nista spremenili svoje narodnostne podobe. Zakaj je do tega prišlo?

“No, ne moremo trditi, da v teh perifernejših, manjših podeželskih naseljih ni prišlo do spreminjanja družbene in narodnostne podobe, je pa res, kakor sem že omenil, da so ti procesi družbene 'modernizacije' potekali selektivno in se najprej uveljavili v krajih, ki so bili mestu najbližji oziroma najbolj dostopni. Če upoštevamo individualno narodno pripadnost, se pravi tudi tiste Slovence, ki živijo v mešanih gospodinjstvih, znaša trenutno skupni delež slovenske populacije v večini večjih, tradicionalno slovenskih krajev med 55 in 60 odstotkov, okrog 70 do 75 odstotkov v Saležu in Repnu ter še vedno kar visokih okrog 85 odstotkov v Prebenegu in Gročani, ki pa sta med vsemi tudi najbolj oddaljena oziroma najtežje dosegljiva. Omeniti gre nadalje, da je porast neslovenskega prebivalstva potekal le deloma vzporedno s porastom bivalnega fonda (za novogradnje smo šteli bivališča, zgrajena po drugi svetovni vojni), ki je v večini obravnavanih krajev znašal med 25 in 40 odstotkov, bolj izjemoma, v Mavhinjah in Saležu, pa 70 odstotkov. Izrazito višji porast smo zabeležili le v Repnu, kjer se je število bivališč povečalo kar za trikrat, vendar se je vanj, za razliko od ostalih krajev, priselilo v dobršni meri slovensko prebivalstvo, tako da je to tudi edini kraj na Tržaškem, kjer se je v zadnjem obdobju število slovenskega prebivalstva stalno večalo tudi v absolutnem smislu.”

Slovenska populacija se je zelo postarala

V knjigi postrežete z neravno spodbudno oceno, da smo v zadnjih sto letih na Tržaškem izgubili več kot 50 odstotkov slovenske populacije ...

“Na tržaškem podeželju se je v obdobju 1910-1965 število slovenskega prebivalstva zmanjšalo za petino, v naslednjem 50-letnem obdobju do leta 2015 pa še za 37 odstotkov (medtem ko je splošni demografski trend na ravni tržaške pokrajine prikazal v prvem obdobju porast za 21 odstotkov, v drugem pa upad za 23 odstotkov). To pomeni, da je glede na stanje v izhodiščnem letu 1910 ostalo skupno število prebivalstva isto, število slovenskega prebivalstva pa je na podeželju upadlo za kar 58 odstotkov. Primarni razlog za ta upad oziroma za te razlike v demografskem trendu je emigracija, v prvem obdobju zlasti v mesto, v drugem pa tudi v druge kraje in dežele. V prvem obdobju smo registrirali večji upad v manjših, perifernejših krajih, v drugem pa zlasti v večjih, mestu bližjih krajih tržaškega podeželja. Iz tega izhaja, da je spreminjanje narodnostne podobe tradicionalno slovenskih krajev na Tržaškem rezultat kombinacije dveh temeljnih dejavnikov: po eni strani priselitev neavtohtonega italijansko govorečega prebivalstva, po drugi pa emigracije domačega prebivalstva.”

Iz vaše raziskave tudi izhaja, da se je slovenska populacija zelo postarala. Gre za splošen trend ali lahko govorimo o neki slovenski specifiki?

“Naravni demografski upad zaradi staranja prebivalstva je sicer na Tržaškem splošen pojav, pri slovenskem prebivalstvu pa ta trend še poslabšuje, kot rečeno, izrazitejša emigracija, ki zadeva predvsem najbolj vitalni, mlajši del populacije, predvsem visoko izobraženo generacijo, ki si je našla zaposlitev in z njo novo življenjsko okolje drugje po Italiji, Sloveniji, še posebej pa v razvitejših evropskih državah. Izguba te generacije 30- do 40-letnikov se bo v bližnji prihodnosti še kako poznala v okviru naše manjšinske skupnosti in bo kratkoročno privedla do zmanjševanja števila otrok v šolah s slovenskim učnim jezikom. Danes obsegajo gospodinjstva, ki jih sestavljajo le osebe, starejše od 65 let, v večini krajev tretjino slovenskih gospodinjstev (ponekod celo že skoraj polovico), 25 do 35 odstotkov slovenskih gospodinjstev pa sestavljajo samo upokojenci.”

Fenomen “Slovencev v prihodu”

Najmlajša in najbolj vitalna so danes po vaši oceni etnično mešana gospodinjstva na podeželju. Večina med njimi se ima za Slovence, kar je dokaz, da topos vpliva na ethnos. Se slovenska politika na Tržaškem tega zaveda?

“V zgoraj opisanih demografskih razmerah predstavljajo, ob pomanjkanju priselitvenih tokov slovenskega prebivalstva, prav etnično mešana gospodinjstva poglavitni, če ne celo edini dejavnik narodnostne 'reprodukcije', saj so to povsod po starostni strukturi najmlajša in tudi po številu svojih članov največja gospodinjstva. Poleg tega smo empirično ugotovili, da se okrog 60 odstotkov članov teh gospodinjstev prišteva primarno k slovenskemu jezikovnemu in etničnemu okolju. Lahko predvidevamo, da se bo z integracijo italijanskih priseljencev v novo okolje število teh gospodinjstev še povečalo, zato bi morala slovenska manjšinska politika posvetiti posebno skrb prav tem družbenim okoljem oziroma sploh fenomenu tako imenovanih 'Slovencev v prihodu', ki zajema tudi vse tiste izvorno italijansko govoreče družine, ki se odločajo, da bodo svoje otroke vpisale v šole s slovenskim učnim jezikom.”

Zanimiv je tudi podatek, da na podeželju skoraj polovica neslovenskih družin vpisuje otroke v slovenske šole, kar označujete kot spodbuden znak rastoče integracije …

“Tako je: dinamika in struktura vpisanih v šole s slovenskim učnim jezikom nam zelo veliko pove o medetničnih odnosih in procesih asimilacije oziroma deasimilacije slovenskega prebivalstva. Kar sedaj opažamo in kar je očitno posledica družbene urbanizacije tradicionalno slovenskega podeželja, je povečan vpis otrok iz mešanih in neslovenskih družinskih okolij v tovrstne šole na tržaškem podeželju, kar je pojav, s katerim se že dalj časa soočajo predvsem mestne šole. Po podatkih, ki jih je zbrala Norina Bogatec s Slovenskega raziskovalnega inštituta, so leta 1995 otroci iz mešanih gospodinjstev obsegali 28 odstotkov, leta 2011 pa že skoraj 45 odstotkov vpisanih v slovenske šole na tržaškem podeželju. Do tega leta se je delež otrok iz neslovenskih gospodinjstev dvignil na 20 odstotkov, delež otrok iz samo slovenskih gospodinjstev pa upadel na samo 36 odstotkov. Ta podatek očitno kaže na to, da se je skoraj polovica priseljenih italijansko govorečih gospodinjstev odločila za ta korak, ki implicira (česar se verjetno premalo zavedamo) tudi večjo družbeno integracijo v pretežno slovensko družbeno okolje.”

Zaskrbljujoča politika “narodnostnega apartheida”

Po drugi strani pa v knjigi omenjate politiko “narodnostnega apartheida” in željo po ohranjanju podobe narodnostno čistega mesta, ki v Trstu traja vse do danes: je torej percepcija Slovencev in slovenstva med mestom in okolico različna?

“Vsekakor: retorika 'najbolj italijanskega mesta', ki jo je nova italijanska oblast razvijala po prevzemu Trsta v začetku 20. stoletja, se do danes ni bistveno spremenila. Tudi 30 let po padcu 'železne zavese' in osamosvojitvi Slovenije ter skoraj 20 let po njenem vstopu v EU niso mestne oblasti storile veliko v prid revitalizacije tradicionalne multikulturnosti mesta in priznanja, da je bila tržaška slovenska skupnost konstitutivni del razvoja mesta, v katerem je vsaj že od 15. stoletja pa vse do nastopa fašističnega režima predstavljala približno tretjino urbanega prebivalstva. Ne v mestnem središču ne v predmestju ne bo popotnik našel vidnih izrazov slovenske prisotnosti, da ne govorimo o imenih mestnih ulic in trgov, ki so posvečene v dobršni meri italijanskim iredentistom in nacionalistom; še več, tem so v zadnjem obdobju 'dodali' še nova, namenjena spominu tako imenovanih 'mučenikov za italijanstvo Trsta' ali 'mučenikov fojb', žrtev domnevnega jugoslovanskega (in torej tudi slovenskega) genocidnega barbarstva. Za Tržačane so Slovenci še danes predvsem 'villici' in 'carsolini', v bistvu takšni, kakršne jih je dojemalo italijansko nacionalistično meščanstvo v drugi polovici 19. stoletja. Tudi šolski sistem se od takrat ni v ničemer spremenil, saj slovenski jezik ni dobil uradnega vstopa v skoraj nobeno italijansko mestno šolo, ne glede na to, da se med Tržačani povečuje interes za njegovo učenje.”

Leta 1910 je v mestnem središču živelo okrog 20.000 Slovencev, na širšem mestnem območju pa skoraj 50.000. Koliko jih, po vaši oceni, živi danes?

“No, to je dejansko predmet mojega sedanjega raziskovanja, tako da bo zainteresirano bralstvo o tem kaj več izvedelo ob objavi moje naslednje knjige. Po doslej opravljenih analizah ocenjujem, da se je v mestu od začetnih 48.000 oseb (leta 1910) število slovenskega prebivalstva do leta 1945 zmanjšalo na okrog 33.000, do leta 1971 na okrog 21.000 in do leta 2015 na okrog 13.000, kar pomeni, da se je pri vsaki zamenjavi generacije to število zmanjšalo za 30 do 40 odstotkov. Samo v zadnjem obdobju sledi ta upad splošnemu naravnemu demografskemu upadu, tako da gre dobršen del tega več kot 70-odstotnega 'manka' pripisati asimilacijskemu procesu.”

Knjiga Ethnos in topos torej nekako kliče po nadaljevanju ...

“Tako je: v naslednji knjigi z delovnim naslovom Tržaški Slovenci: zgodba nekoč največje slovenske urbane skupnosti, ki jo sedaj pišem, se bom podrobneje ukvarjal z analizo originalnih popisnih podatkov iz leta 1910 za posamezna predmestna območja in izbrane mestne četrti. Poskusil bom opraviti nek pregled družbenega in narodnostnega razvoja Tržaških Slovencev ter medetničnih odnosov v tem tako značilnem srednjeevropskem multikulturnem mestu.”

POLJANKA DOLHAR, Primorski dnevnik


Najbolj brano