Svet po meri otrok

Pretekli nedelji sta v Gledališču Koper minili v znamenju dveh spletnih premiernih uprizoritev pravljic po motivih bratov Grimm. Žabjega kralja in Rdečo kapico sta uglasbila Patrik Greblo in Mirko Vuksanović, v plesne korake pa ju je skupaj s primorskimi plesalci - med njimi tudi s svetovnim prvakom v latinsko ameriških plesih Jurijem Batageljem - prelil koreograf Siniša Bukinac.

V plesnih predstavah za otroke nastopa tudi znani plesalec Jurij 
Batagelj. Foto: Osebni arhiv Jurija Batagelja
V plesnih predstavah za otroke nastopa tudi znani plesalec Jurij Batagelj. Foto: Osebni arhiv Jurija Batagelja

V preteklosti so bile pravljice domena odraslih, iz roda v rod pa so se prenašale in spreminjale z ustnim izročilom. Številne med njimi - tudi Žabjega kralja in Rdečo kapico - sta med prvimi zapisala nemška jezikoslovca in pravljičarja, brata Jacob in Wilhelm Grimm. Prirejene okusu tedanjega meščanstva sta prvič objavila leta 1812 v knjigi Hišne in otroške zgodbe. Pravljici sta do danes doživeli številne animirane ter odrske in plesne priredbe, zadnjo prav v Gledališču Koper. Glasbo zanju sta napisala skladatelja Patrik Greblo in Mirko Vuksanović, v plesno govorico ju je prelil Siniša Bukinac. Plesali pa so Eva Tancer, Noemi Bak, Angelo Menolascina, Siniša Bukinac, v naslovni vlogi Žabjega kralja, tudi Lovca in Ježka pa Jurij Batagelj, nekdanji državni, evropski in svetovni prvak v latinsko ameriških plesih.

Ples kot poslanstvo

Ob uspešni profesionalni karieri v tekmovalnem plesu pa se plesalec Jurij Batagelj ni podpisal le pod zmage na največjih svetovnih tekmovanjih, temveč tudi pod plesne spektakle - omenimo le The 50's Show in Dance Amore -, ki se po svoji produkcijski zahtevnosti spogledujejo z odrskimi spektakli z Broadwaya in West Enda. V čem je po vsem tem našel izziv za sodelovanje v dveh plesnih miniaturah koprskega gledališča? “Pred skoraj tremi desetletji sem smisel življenja in z njim tudi svoje poslanstvo našel v športnem plesu. Pred nekaj leti sem postal oče in sem začel svet opazovati tudi skozi otroške oči, tako sem svoje poslanstvo nadaljeval v posredovanju plesne umetnosti najmlajšim,” pripoveduje. “Odločilna za sodelovanje je bila tudi priložnost, da lahko prvič sodelujem s Sinišo Bukincem. Vedno sem ga občudoval kot plesalca, učitelja in koreografa, piko na i je dodala še koronska kriza, v kateri smo plesalci ostali brez dela in iz dneva v dan bolj željni novih projektov.”

Res je. S plesalcem in koreografom Sinišo Bukincem se poznata še iz časov, ko sta plesala v Plesni šoli Urška v Ljubljani. Batagelj je pri desetletje starejšem kolegu najprej obiskoval 'klase', pozneje, ko je Bukinac sodeloval s Slovenskim plesnim projektom, pa še delavnice hip-hopa ter klasičnega in jazz baleta. Vendar pa do sodelovanja pri skupnem projektu vse do Žabjega kralja in Rdeče kapice ni prišlo. “S Sinišo o plesu razmišljava podobno. Z gibom želiva pripovedovati zgodbe. To pomeni, da gibu, ki smo ga plesalci izvedli že neštetokrat, poskušava dati smisel in pomen, ki ga gledalec lahko razume. Gre za nekakšno iskanje svobode v plesu, ki plesalca lahko pripelje do večje kreativnosti,” glasno razmišlja Batagelj. Ob tem prizna, da se je prav pri študiju plesnih pravljic naučil prepustiti intuiciji: “Koreografijo za posamezne prizore Siniša zastavi le okvirno, s tem plesalcu ponudi priložnost, da v koreografiji uresniči tudi lastne zamisli. Takšna ustvarjalna svoboda mi kot plesalcu latinsko ameriških in klasičnih plesov veliko pomeni, saj vem, da sem tudi sam prispeval kamenček v mozaiku koreografije predstave.”

Ples kot zgodba

Plesni pravljici sta zasnovani po literarni predlogi in sta tako imenovana narativna baleta. Lahko otroci, njim sta plesni pravljici namenjeni, razumejo plesne predstave, če te ne pripovedujejo zgodb? Je lahko za mlade gledalce ples zanimiv tudi takrat, ko le raziskuje gib, muzikalnost? Batagelj je prepričan, da plesne predstave brez jasne zgodbe za otroke ne morejo biti zanimive, četudi ne zanika, da otroci v abstraktnejšem plesu tudi uživajo. “Iz izkušenj vem, da otrok lahko uživa tudi v latinsko ameriških plesih, če le razume 'zgodbo' in odnos med partnerjema. Z gibom, glasbo in dinamiko dveh teles v prostoru bo ples razumel sicer drugače, toda veselje nad plesom pri otroku zato ne bo izostalo. Povsem drugače pa otrok dojema ples, če ta 'pripoveduje' zgodbo. Tak ples mora biti čist, preprost, prodoren v gibu in jasen. Pri ustvarjanju plesnih pravljic smo k temu seveda stremeli tudi mi in - da bi bili še bolj jasni - gib, ples in glasbo pospremili z besedilom povsod tam, kjer bi s tem pomagali, da bi bila zgodba otrokom bolj razumljiva.”

Interno premiero si je v Gledališču Koper ogledala tudi plesalčeva štiriletna hčerka. Kakšna je bila njena ocena? “Zelo, zelo je uživala in komaj čaka, da si predstavi znova ogleda. Je najboljši kritik, saj vedno pove, kar misli, in stvari ne olepšuje,” smeje odgovarja Batagelj. Dodaja pa: “Prepričan sem, da smo naredili dobri, slogovno dovolj različni in otrokom razumljivi predstavi, in verjamem, da bomo takrat, ko bomo lahko znova nastopili v živo, mlademu občinstvu ponudili nekaj lepega.”

Uprizoritvi Žabjega kralja in Rdeče Kapice (ob naštetih so ju pripravili še avtor scenarija in besedila, hišni dramaturg Miha Trefalt, portugalski scenograf António Lobo, kostumografinja Anja Ukovič, oblikovalec svetlobe Martin Peca, pripovedovalec Rok Matek in kitarist Aljoša Vuksanović) si bodo med prvimi lahko v živo ogledali učenci nižjih razredov obalnih osnovnih šol, saj bo Gledališče Koper plesni pravljici ob prvih toplejših dneh uprizarjalo tudi na šolskih dvoriščih.


Preberite še


Najbolj brano