Klobuki, kolesca in druge meduze

Od prejšnjega tedna je bilo ob izolski obali videti številne meduze, predvsem morske klobuke (Rhizostoma pulmo) in morska kolesca (Aequorea forskalea), ki so, dokler se ne začne kopalna sezona, najbolj moteči za ribiče.

Med poginulimi meduzami na izolski obali  je bilo veliko morskih 
kolesc.         Foto: Mirjana Cerin
Med poginulimi meduzami na izolski obali je bilo veliko morskih kolesc.  Foto: Mirjana Cerin

IZOLA > Ne klobuki ne kolesca nas načeloma ne ožgejo (klobuki so včasih nadležni za tiste z občutljivejšo kožo), skupaj z uhatimi klobučnjaki (Aurelia aurita) pa so v zadnjih letih značilni za naše morje. Zaradi klobučnjakov, ki so se prejšnji teden v največjih rojih zadrževali ob tržaški obali (videti je bilo klobuk zraven klobuka), ribiči niso mogli loviti, ker mrež niso mogli povleči iz vode. Klobuki so jih bolj motili tudi zato, ker zrasejo do pol metra premera, lahko tudi do 90 centimetrov, medtem ko so kolesca precej manjša.

Čeprav je množično pojavljanje želatinoznega planktona, kamor uvrščamo tudi rebrače, del njihovega življenjskega cikla, ne tržaški ne piranski morski biologi ne vedo, zakaj jih je bilo tako veliko. Eni menijo, da so imeli v morju dovolj hrane, drugi, da se množično pojavljajo, ker se je v našem morju porušilo ravnovesje, tretji so prepričani, da na njihovo povečano število vplivajo pomoli in druge grajene strukture v morju, na katere se pritrdijo polipi meduz v začetni fazi razmnoževalnega cikla. Na obalo pa jih zanesejo morski tokovi in ker sami ne morejo spremeniti smeri, tam pogosto poginejo.


Najbolj brano