Na ladji ustvarja džunglo za turiste

Aleksander Starc - dvajset let pozneje. Tako bi lahko, po Dumasu, nadaljevali zgodbo kontovelskega vsestranskega likovnega mušketirja. Pred dvema desetletjema, marca, je končal imenitno nebesno poslikavo kupole tržaškega gledališča Rossetti, sedaj se ukvarja z likovnim opremljanjem ladij za križarjenje, ki jih Fincantieri gradi v tržiški ladjedelnici.

Vmes se je marsikaj zgodilo, od slovesa od delavnice in laboratorija opernega gledališča Verdi v Trstu, pri katerem je bil dolga leta zaposlen, do sedanjega koronačasa, ki je sicer nekoliko upočasnil, a ni zaustavil njegovih umetniških korakov.

Aleksander Starc med delom v svoji kontovelski delavnici. (Foto: Fotodamj@n)

Rdeč srp in b't za jadrnico fašista

Na zidu delavnice Aleksandra Starca že več kot tri desetletja visi rdeč kovinski srp in b't (kladivo). “To je spominek mojega očeta,” pove, ko ga prime v roke. Njegov oče Dario, nepozabni kontovelski Čada, ga je izdelal v osemdesetih letih preteklega stoletja, da bi jo skupaj z drugimi jadralskimi prijatelji zagodel Steliu Spangaru, enemu od ustanovnih članov jadralnega društva Barcola - Grignano in enemu od ustanoviteljev Barcolane. Spangaro je bil lastnik jadrnice Urania. Ko je jadrnico urejeval, jo popravljal ali pripravljal za regato, je iz nje odmeval glas Benita Mussolinija. Jadralec je imel na plovilu kasetofon in ob vsaki priložnosti poslušal kasete z dučejevimi govori. Na ves glas. Slovenskim in tudi drugim jadralcem to seveda ni bilo po godu. Z Mussolinijevim oboževalcem so bili v skorajda prijateljskih odnosih, saj je bil Spangaro – mimo političnega prepričanja – zelo družabnega in veselega značaja. Pred eno od Barcolan sredi osemdesetih let so se odločili, da se mu po svoje “oddolžijo” za glasne dučejeve govorance. Čada je izdelal kovinski srp in kladivo in ga rdeče pobarval. Ponoči so komunistični simbol pritrdili na premec Uranie in z njim na krovu je Spangaro odjadral na Barcolano ter jo tudi prejadral, ne da bi se zavedel ukane. Dario Starc in drugi jadralci so ga večkrat fotografirali na jadrnici s srpom in b'tom v prvem planu.

Spangaro se je nič hudega sluteč nastavil fotoaparatom, šele po regati pa je sprevidel, kako so ga nabrisali. Jeza je bila velika, a je po nekaj kozarcih kmalu splahnela ...

Kipi za opero iz Barija

Lani v tem času je med srečanjem pri kontovelski Mlaki sicer potožil: “Škoda, ker se bo delo, ki ga opravljam za operno gledališče Petruzzelli iz Barija, zaradi pandemije zavleklo.” Pred dobrim mesecem je na vprašanje, kako pa je s Petruzzellijem, prav zažarel: “Prav pred nekaj dnevi so kipe odpeljali v Bari.”

Posel z opero iz Barija je Aleksandru Starcu zrežiral scenograf Pier Paolo Bisleri. Kontovelca je spoznal, ko je bil v začetku stoletja odgovoren za scenske postavitve v tržaškem gledališču Verdi. Prepoznal je njegov umetniški talent in se spomnil nanj, ko so pred dvema letoma v operi v Bariju, kamor se je bil poklicno preselil, vključili v repertoar Verdijevo Aido. Dogajanje je režiser “posodobil” in ga iz Egipta prenesel v Napoleonove čase. Bisleri je v sceno vključil tri marmornate kipe Paoline Bonaparte, ki jih je v resnici izklesal kipar Antonio Canova. Starc je prevzel (zakulisno) vlogo slavnega kiparja in v delavnici prijatelja Mirana Furlana v Gabrovcu izdelal kopijo kipov, seveda ne iz trdega kamna, temveč iz mnogo lažjega stiropora. “Ob navadnih pogojih bi kipe izdelal v poldrugem mesecu, z omejitvami v koronačasu pa se je delo razvleklo s pomladi na celo poletje,” je pojasnil Starc, ko je na ekranu pametnega telefona pokazal končni izdelek. Ob podrobnem pogledu bi verjetno tudi sam Canova s težavo prepoznal kopijo svoje umetnine, tako sta si na las podobni!

Rdeč kovinski srp in b't (kladivo) je spomin na Starčevega očeta. (Foto: Fotodamj@n)

Ureditev delavnice na Kontovelu

Pandemija je Aleksandru Starcu - paradoksalno - celo koristila. V času (za druge) suhih poklicnih krav je izkoristil ohlapnost delovnega obdobja za ureditev lastne delavnice in laboratorija na Kontovelu. Poklicna vrnitev v domačo vas ga je prijetno presenetila. “Res zanimivo je, kako ti srečanja starih prijateljev in delovanje v domačem okolju vlijejo novo vnemo, kako dobiš nov elan in kako raste v tebi motivacija za delo,” je ugotavljal v delavnici. Tu sedaj pripravlja elemente za svoje najnovejše delo: likovno ureditev dela ladje za križarjenje ladjarja MSC. “To ni moje prvo delo na ladjah za križarjenje, ki jih gradijo v Tržiču,” je takoj pojasnil.

Kip Paoline Bonaparte, ki ga je Aleksander Starc izdelal za opero iz Barija, je na las podoben originalu kiparja Antonia Canove. (Foto: Fotodamj@n)

Pred leti je poskrbel za poslikavo nekaterih notranjih prostorov treh ladij, dveh MSC in ene ladjarja Costa. “Tisto so bila manjša dela, treba je bilo poslikati vsega kakih 300 kvadratnih metrov. Sedanje delo je mnogo bolj zahtevno, saj obsega 600 kvadratnih metrov, poslikava zadeva notranji salon od 19. do 25. palube, tik pod dimniki ladje, za kar so že namestili več kot 60 metrov visok zidarski oder,” je zahtevnost najnovejšega projekta opisal umetnik.

Na delovni mizi v laboratoriju je imel računalniško naslikan načrt dela. Gre za sliko pravcate džungle, pod katero se vzpenja strmo skalovje. Sredi delavnice je bilo na podstavku nameščenih trinajst pravokotnih kovinskih elementov. “To bodo stopnice tibetanskega mostu, ki bo na višini kakih 50 metrov razpet od enega konca stene do drugega. Po njem se bodo lahko preizkusili udeleženci križarjenja, da bi na ladji umetno okusili čar tovrstne himalajske avanture,” je Starc nakazal eno od zabavnih točk, ki jih bo ponujala ladja za križarjenje. Kovinske elemente bo polil s smolo in prahom ter vse premešal s katalizatorjem; ko se bo zmes strdila, jo bo pobarval z rjavo barvo, narisal grče in temnejše lise, da bodo elementi postali prave lesene stopnice.

Delo na ladji v koronačasu

Pogodbo za poslikavo džungle na ladji MSC je Aleksander Starc podpisal julija lani. Delo bi moral začeti septembra, v resnici ga je šele pred enim tednom. Zaradi pandemije se je celotna gradnja upočasnila. V ladjedelnici Fincantieri so se takoj prilagodili novim zdravstvenim pogojem. Delovišča redno sanirajo, delovne izmene so bile ustrezno preurejene. Sedaj jih je več kot običajno, tako v vsakem turnusu dela manj ljudi, kar zagotavlja večjo varnost. Zaposleni so tudi redno testirani, da ne bi morebitna okužba enega zaustavila dela vseh.

Starc dela ne opravlja sam. Pri poslikavi mu pomaga življenjska družica Febe Sillani, tudi ona likovna umetnica. Znana je predvsem kot likovna opremljevalka knjig za otroke, v tem času pa se je lotila še slikanja pomorske džungle za odrasle počitniške Tarzane. Tako se lahko sedaj Aleksander in Febe tudi skupaj poklicno-umetniško izživljata.

Po Verdiju pet let samostojnega dela

Starc je bil vse do pred petimi leti zapisan delavnici in laboratoriju tržaškega opernega gledališča Verdi. Vračanje v tisti njegov nekdanji poklicni čas prinaša lepe in manj lepe spomine. Lepi se nanašajo na zlato dobo Verdijevega laboratorija, ko je tržaška institucija s svojimi scenografi, kovači, mizarji, slikarji in drugimi likovnimi umetniki slovela po Italiji, Evropi in svetu. “Pripravljali smo scene za Montpellier, za švicarska gledališča, za Rossetti. Letno smo izdelali od osem do deset scen. Celo mladi scenski pripravniki iz Kitajske so prihajali na delovno prakso k nam, da bi se od nas kaj naučili. Potem pa ...”

Vse se je zasukalo po upokojitvi več kot polovice osebja. Od desetih so v laboratoriju ostali štirje, starih niso nadomestili z mladimi, čeprav je prav Starc za mlade pripravil tečaj, da bi jih uvedel v delo. Z leti so naročila začela upadati, od desetih so padla na eno samo. V takih pogojih ni bilo mogoče več vztrajati in Starc se je odločil za samostojno pot. Začel je s poslikavami na ladjah za križarjenje, za Slovensko stalno gledališče v Trstu je pripravil sceno, poleg tega je opremil nekaj lokalov, likovno uredil recepcijo podjetja Mingot v Dolini, pa lokal v Dolini Badia ... Sedaj je spet na vrsti ladja za križarjenje.

Odprti računi z Rossettijem

Pogovor z Aleksandrom Starcem ni mogel mimo tiste njegove čudovite nebesne poslikave kupole gledališča Rossetti. Ko bi jo novinar spregledal, bi bilo bolje. Rossetti predstavlja za Starca skelečo rano. Že dve desetletji čaka na plačilo svojega dela. Dogovoril se je bil za 40 milijonov lir. “Škoda, da je za svoje delo vprašal premalo,” je leta 2001 ocenil vodja takratne prenove Rossettija, geometer Sergio Tripani. “Bo že tako prav,” mu je odgovoril Starc.

A ni bilo prav. Dela so bila opravljena ob izteku druge Illyjeve uprave. Strošek se je v teku del povečal, za kritje dodatka bi morali izpeljati nov zakup, kar pa bi za mnogo mesecev zaustavilo dela. Župan Riccardo Illy se je odločil za nadaljevanje, da ne bi bili Tržačani še za kako leto ali več brez gledališča; manjkajoča sredstva naj bi krili pozneje. Tako pa ni bilo. Nova uprava župana Roberta Dipiazze ni hotela poravnati stroška zaradi “nepravilnega postopka”. Zadeva je romala na civilno sodišče in po dvajsetih letih je Starc pred časom prejel ponudbo za poravnavo: vsega 5000 evrov, skromnih 15 odstotkov prvotno domenjenega plačila, kar je bilo že tako ali tako “premalo”.

Ob pripovedovanju te žalostne zgodbe se je Aleksander Starc grenko nasmehnil. Tako je pač s sivo italijansko birokracijo. Modra ultramarin barva neba kupole gledališča Rossetti ima druge sodnike: gledalce. Ki jih tudi v obdobju zaprtja gledališča zaradi pandemije ni malo.

Januarja letos je pod tisto “neplačano” kupolo v prazni dvorani zaigral kitarski kvartet 40 fingers in poslal posnetke koncerta v spletni svet. Do četrtka je njegova izvedba Knopflerjeve Sultans of Swing beležila 1,757.820 ogledov, Beethovnova Für Elise v ritmu flamenka pa 252.576. Skupaj več kot dva milijona ogledov posnetkov s Starčevim kupolastim nebom v ozadju. Toliko kot 1300 razprodanih predstav. Tudi to je, navsezadnje, za umetnika zadoščenje.

MARJAN KEMPERLE, Primorski dnevnik

---