Preprečevanje širjenja kužnih bolezni leta 1712

Kuga, kolera, španska gripa, tifus in druge bolezni so v stoletjih pomorile milijone ljudi. Za špansko gripo je v letih po prvi svetovni vojni po približnih ocenah umrlo okrog 70 milijonov ljudi po vsem svetu. Veliko več, kakor je bilo ubitih vojakov in posrednih žrtev prve svetovne vojne.

GORIŠKA > V kolektivnem spominu tukajšnjega prebivalstva je španska gripa še zmeraj prisotna, saj je menda v vsaki družini, ki se je komaj izvila iz težav in preizkušenj vojne in begunstva, globoko zarezala. Umirali so predvsem otroci in odrasli, saj je veliko starejših umrlo v begunskih taboriščih. Med glavnimi vzroki raziskovalci navajajo dejstvo, da je bila večina prebivalstva zdravstveno šibka zaradi lakote in pomanjkanja med vojno, javna zdravstvena služba je bila še v začetni stopnji, raven upoštevanja splošnih higienskih pravil nizka, predvsem pa ni bilo učinkovitih zdravil.

Karanteno so poznali že v preteklosti

Takrat so naši nonoti spoznali, kaj pomeni karantena ali, po domače, osamitev. Pravzaprav je bilo prvo bližnje srečanje s pandemijo že junija in julija ter v začetku septembra 1915, ko je v Biljah, Šempetru, Renčah, na Vogrskem in bližnjih krajih izbruhnila kolera in v nekaj tednih med začasnimi begunci in domačimi povzročila veliko žrtev. Precej točne podatke najdemo v knjigah umrlih.

Karantena je danes še zmeraj zelo aktualna beseda. Danes pomeni omejevanje stikov in gibanja, tako v deželnem kakor mednarodnem prometu, prosto prehajanje meje. Take ukrepe so pogosto izvajali tudi v preteklosti, le da je bilo izvajanje veliko bolj drastično in strogo.

Goriško-Gradiščanska dežela je bila dolga stoletja mejna dežela z Benetkami, kjer so si na vse kriplje prizadevali preprečiti vnos in širjenje kužnih bolezni. Nadzor so so s podobnimi ukrepi izvajali tudi na avstrijski strani.

Prepovedano trgovanje in gibanje

Leta 1712 je v srednji Evropi in posebej v avstrijskih deželah spet morila kuga in pred njo so se v Benetkah zavarovali z dokaj strogim ukrepom. Namestnik beneške vlade v Furlaniji je podpisal razglas, danes bi rekli dekret, s katerim se takoj prepoveduje trgovanje in gibanje med to deželo in avstrijskimi deželami.

Listino so natisnili in dostavili pristojnim službam, verjetno tudi župnikom.

Izvod listine hranijo v škofijskem arhivu v Vidmu. Dekret posebej navaja Gorico in Gradišče in narekuje postavitev zapor /grabelj (rastelli, danes bi temu rekli kontrolnih mest) za kontrolo vstopanja oseb, blaga, živine in obvezno napotitev prišlekov v Pontafelj na prestajanje 21-dnevne karantene.

Listina je napisana v jeziku, ki ga je uporabljala beneška administracija pred tristo leti in je treba kar nekaj truda za pravilno razumevanje sporočila. Kaj se je poleg jezika spremenilo, če akt primerjamo z današnjimi razmerami? To je zaobjeto v zadnjem delu, kjer je zagrožena smrtna kazen. Glede jasnosti jezika in sporočanja pa si bralec lahko misli svoje.

Naj ob koncu opozorimo še na zanimivost, ki je še kako povezana z ukrepi za preprečevanje širjenja kužnih in drugih bolezni. V neposredni bližini goriške železniške postaje, na območju Rojc, je stala bolnišnica (lazaret). Stala je ob cesti, ki je vodila proti brodu na Soči, torej enemu glavnih vstopov v mesto (današnja Ulica della Barca). V času nastanka jožefinskega katastra (1789) lazaret ni več služil prvotnemu namenu, ampak je bil objekt preurejen v dve kmečki hiši (št. 68 in 69), kot lastnik pa so navedeni Deželni stanovi. Z imenom Rojce in Lazaret je poimenovano 6. okrožje takratne štandreške davčne občine.

Območje je v tistem času sodilo v davčno občino Štandrež in so veliko površino štandreške zemlje, takrat skoraj izključno kmetijskih površin, šele v začetku 19. stoletja prepisali k občini Gorica: to je prikazano v franciscejskem katastru.

V. K., Primorski dnevnik

---