Bručan: “Zjutraj sem cepil kolege, potem pa na pot na Kosovo”

Andrej Bručan je v koronačasu kar pravi sogovornik. V Bajukovi in prvi Janševi vladi je bil zdravstveni minister in ve, kako je upravljati zdravstveni sistem tudi v času krize. Manj znano pa je, da je kot mlad zdravnik leta 1972 opravljal cepljenje ob izbruhu epidemije črnih koz na Kosovu in lahko tudi skozi to izkušnjo ocenjuje današnje dogajanje.

Po strokovni specializaciji je Andrej Bručan kardiolog, ob izbruhu črnih koz pa je bil kot mlad zdravnik zaposlen na infekcijski kliniki. “Od vsake bolnišnice se je pričakovalo, da nekoga pošlje v cepilno ekipo in kar naenkrat sem postal njen šef,” se spominja. Pokrivali so območje ob reki Drim - mesta Djakovica, Prizren, Peć in okoliške kraje.

“Nekega dne sem prišel v službo, še zjutraj smo povsem rutinsko cepili zdravstveno osebje, saj je bilo treba precepiti vso državo. Ob desetih dopoldne sem dobil klic, čez pol ure sem bil na sestanku na zdravstvenem ministrstvu, ob dveh pa z ekipo že na vlaku na jug. Na lesenih klopeh smo potovali dva dni. Na Kosovu smo ostali mesec in pol, pogosto smo se srečevali s tem, da se ljudje niso želeli cepiti, niso nas pustili za ograjo, s katero so tam ograjene hiše, in podobno. Predvsem srbski zdravniki so se v tistem času pred boleznijo tudi umaknili drugam, cepili smo pa Slovenci.”

“Vsak odmerek je dragocen in če ne gre drugače, bi jih bilo treba ponujati v ambulantah tistih zdravstvenih domov, ki z njimi razpolagajo.”

Debate o tem, da se nekdo ne bi cepil, sploh ni bilo

Zjutraj ste torej odšli od doma, večer ste pričakali na vlaku za Kosovo. Kaj pa sindikalne pravice, dnevnice, plačane nadure, nedeljsko delo in podobno?

(glasen smeh) “Se malo hecate?”

“Sam se ne bi cepil s cepivom, ki ni registrirano pri Evropski agenciji za zdravila. Ne rečem, da je kitajsko ali rusko cepivo slabo - ampak registrirano ni.”

Samo malo. Zdravniki takrat verjetno niste imeli prav veliko izbire - kot tudi državljani ne. Cepljenje je bilo obvezno in ni bilo možnosti, da se nekdo ne cepi, kot imamo to danes?

“Seveda ne. Diskusije o tem, ali se bo posameznik cepil ali ne, sploh ni bilo. Ob takratnem izbruhu smo v treh tednih precepili med 16 in 18 milijonov ljudi, vendar je, če primerjamo z dogajanjem danes, treba vedeti, da je bilo cepivo na voljo, da smo ga dobivali od povsod in da je bilo cepljenje le vprašanje logistike. Tudi število okužb je bilo bistveno manjše, morda vsega skupaj 150 primerov, ki so bili omejeni na Kosovo in del Srbije, bolezen se drugam ni razširila. Kljub temu smo takrat cepili skoraj celo državo, tudi Slovenijo ali Hrvaško, ki sta od Kosova precej oddaljeni. Pomemben dejavnik je tudi to, da je bila populacija skoraj v celoti precepljena proti črnim kozam. Vsi smo bili namreč cepljeni že kot otroci, saj se temu ni bilo mogoče izogniti. Obstaja pa pomembna podobnost med izbruhom črnih koz na Kosovu in svetovnim izbruhom koronavirusa. V obeh primerih se je namreč izbruh v začetni fazi skušalo zamolčati. Takrat jugoslovanske oblasti, tokrat pa kitajske, so izbruh skrivale in o njem niso želele obveščati javnosti.”

“Največji problem je, kako se cepivo razdeljuje. Če enako število odmerkov dobi okolje, kjer je zelo veliko starostnikov, in okolje, kjer jih je malo, potem nekaj že ni v redu.”

Sklep bi torej lahko bil, da ne najbolj demokratične družbe “omogočijo” hitrejše širjenje epidemij, ker se delamo, da jih ni - hkrati pa omogočijo tudi hiter spopad z njo. Kitajci so koronavirus obvladali precej učinkovito, Jugoslavija pa črne koze tudi.

“Problem, ki ga imamo v demokratičnih družbah danes, je ščuvanje proti cepljenju. Ni problem, če se sem in tja kdo ne cepi - problem pa je, če obstaja organizirana kampanja proti cepljenju. Pomemben dejavnik je tudi razpoložljivost cepiva. Da je farmacevtska industrija v tako kratkem času uspela dokončati cepivo, s katerim se cepimo zdaj, je neverjeten dosežek. Kako ga delijo, je pa drugo vprašanje. To se mi zdi pa škandal.”

“Ni problem, če se sem in tja kdo ne cepi - problem pa je, če obstaja organizirana kampanja proti cepljenju.

Cepljenje mimo vrste je pri nas velik problem

Glavni razlog za to, da gre v svetu cepljenje proti covidu počasneje od želja, je nezadostna razpoložljivost cepiva. Če bi bilo cepiva dovolj - ste prepričani, da bi že bili precepljeni?

“Gotovo. Slovenija sicer ni Izrael, ki je zelo disciplinirana družba, tam so tudi cepili non-stop, ampak logistično bi bili stvari sposobni izpeljati tudi pri nas. Imam pa občutek, da nekateri zdravstveni domovi ne sodelujejo, kot bi morali ali bi lahko. Problem nastaja, ko se ljudje cepijo po vezah, problem je, če cepivo ostaja, ker upravičencev niso uspeli dobiti na cepilna mesta, drugih kategorij pa ne cepijo … Vsak odmerek je dragocen in če ne gre drugače, bi jih bilo treba ponujati v ambulantah tistih zdravstvenih domov, ki z njimi razpolagajo. Pa še nekaj je. Občutek imam, da obstaja kampanja, ki si je za cilj zastavila, da cepljenje ne uspe. Ampak ne zaradi cepljenja samega, ampak ker je to naperjeno proti vladi. Neuspeh cepljenja je namreč neuspeh vlade. Potruditi se je treba, da bomo vsi ozdraveli, ne pa da si prizadevamo, da pade vlada.”

Veliko zadnje dni slišimo o Kočevju, kjer so se zelo dobro organizirali, precepili vse, zdaj pa slišimo kritike na njihov račun.

“Tam, kjer cepijo počasi, so pa dobri, ali kako? To je neumnost. Je pa treba upoštevati, da to ni omejeno na Slovenijo - cel svet se uči, dela napake. Največji problem je v razdeljevanju cepiva po državah. Najbolj so precepljene države, ki cepijo z vsemi cepivi, ki so na voljo, v EU pa imamo omejitve. Tudi sam se ne bi cepil s cepivom, ki ni registrirano pri Evropski agenciji za zdravila. Ne rečem, da je kitajsko ali rusko cepivo slabo - ampak registrirano ni.”

Kaj pa z AstraZeneco?

“Bi se. Dam sicer prav tistim državam, ki s tem cepivom ne cepijo mlajših žensk, ki uporabljajo kontracepcijska sredstva, saj že ta povečujejo možnost krvnih strdkov. Sicer pa ne bi imel zadržkov. Treba je tudi upoštevati, da je vročina po cepljenju nekaj običajnega in da to ni stranski učinek. To je reakcija na cepljenje, nič drugega.”

Vi ste že cepljeni?

“Že. Kot zdravstveni delavec, saj še vedno občasno delam kot zdravnik, pa tudi po starostnem kriteriju.”

Poleti bo slika precej drugačna od sedanje

Je cepljenje v Sloveniji dobro organizirano?

“Je dobro, ni pa optimalno. V Ljubljani, denimo, je na Gospodarskem razstavišču organizirano odlično (pogovor je potekal še pred nedavnim zapletom na tem cepilnem mestu, op. ur.). Drugo vprašanje pa je, kako se cepivo razdeljuje. Če enako število odmerkov dobi okolje, kjer je zelo veliko starostnikov, in okolje, kjer jih je malo, potem nekaj že ni v redu.”

Ideal bi verjetno bil, da človek pride popoldne v ambulanto zaradi neke tegobe, opravi posvet z zdravnikom, potem ga pa še cepijo?

“Gotovo. Veste, saj mislim, da bo že zelo kmalu tako. Pojavila se bodo še nova cepiva, zato sem optimist. Bolj nas morajo skrbeti mutacije virusa, na katere nimamo takojšnjega odgovora. Moderna cepiva so sicer takšna, da jih je mogoče hitro prilagoditi, hkrati pa ne vemo, kaj nas če čaka in v kakšno smer bo virus še zavil. Ampak mislim, da bo do konca junija slika glede cepljenja že precej boljša, kot je zdaj.”

Se pravi so počitnice “rešene”?

“Morda prvi del ne povsem, od avgusta naprej pa precej verjetno ja.”

---