Balkanizacija Balkana in Evrope

Kolikor vidim in razumem svet okoli sebe, le slovenska Levica resno premišljuje Evropo. No, tudi tu, proti Vzhodu, smo se zbudili, s koalicijo Možemo in Radničko fronto. Ali pa bo Luki Mescu in Tomislavu Tomaševiću uspelo od mrtvih obuditi tudi hibernirano in stigmatizirano levo misel na Balkanu?

Dva “obrobna” politična dogodka jasno ilustrirata našo sedanjost in nakazujeta dokaj verjetno prihodnost: Mile Dodik kot predsedujoči predsedstva (!) BiH je pravkar predlagal pričetek “razdruževanja” Bosne in Hercegovine, njegova (vse manj fantomska) Republika Srbska pa bo vsled tega močno napredovala. Orban, Morawiecki in Salvini, sicer z nekaj interne disonance, gradijo novo fašistoidno evropsko zvezo strank, z jasnim ciljem ohranitve “evropskih vrednot” in “brzdanja” Evropske unije.

Etnobanditizem iz balkanskih vojn 1991-1999 danes določa naš strašljivi jutri: proticepilni razbijači, parafašistični atentatorji, maniakalni influencerji in orkestri fake-news operaterjev.

Milošević (te dni mineva dvajset let od njegove aretacije) in kompanija so z lastnim primerom naučili Evropo, kako s sto kalašnikovi, domoljubnimi paradami in medijskim ščuvanjem lahko dosežeš prav vse, kar hočeš. Etnobanditizem iz balkanskih vojn 1991-1999 danes določa naš strašljivi jutri: proticepilni razbijači, parafašistični atentatorji, maniakalni influencerji in orkestri fake-news operaterjev. Kolega Ervina HM, avtorja skovanke “etnobanditizem”, zato zaprosim, naj za vas v dveh besedah strne svoj pogled na Balkan, na Staro in Novo Evropo ta hip. In izstreli: “Tako bo, kot je rekel Thomas Carlyle: 'If things be left undone, they will do themselves in time in a fashion nobody will like.' Evropo je bilo treba rešiti v Srebrenici“. Da, če stvari ostanejo nerešene, se bodo s časom same razvijale tako, kot nikomur ne bo všeč. Da, Evropa je umrla v Srebrenici. In sedaj imamo zamisli o končnem razseku Bosne, o čemer se bosta, tako kot leta 1991, sporazumevala Beograd in Zagreb.

Sociologu Nemanji Drobnjaku na portalu Novi plamen, zgodovinar Hrvoje Klasić (opozarjam na slovenski prevod njegove odlične knjige Jugoslavija in svet leta 1968, Beletrina 2015) povzame: “Ne znamo živeti drug z drugim, ko nam gre dobro in ko nimamo večjih težav, ko gradimo tovarne, zaposlujemo, gradimo bolnice in šole, ali ko se med sabo poročamo. Takrat ne znamo živeti skupaj, takrat sprožimo vojno. Ko pa nam je najhuje, potem stopimo skupaj. Nisem prepričan, ali imajo psihologi in psihiatri kakšno diagnozo takega vedenja. Tudi če jo imajo, mi nikoli ne bo jasno, za kakšno patologijo gre ...”

Balkan počasi, a vztrajno balkanizira EU in ostanek kontinenta. A ni težava samo v Orbanu in njegovih vajencih. Ruža Tomašić, evroparlamentarka s skrajne hrvaške desnice, prav tako zbira svojo evrodesnico, posebej pa si prizadeva pritegniti slovenskega premierja. Plenković bi se nemudoma vključil v Orbanovo orbito, a zaenkrat še menca. Vučić se, orbanovsko “proaktiven”, gre nekakšnega titovskega (ah!) šefa Balkana …

Kot bi se stvari res same razvrstile in sestavile. Kar nam sicer ni čisto všeč, a za to ne bomo niti z mezincem mignili. Balkansko-evropske oblasti sistematično davijo medije, ožijo državljanske svoboščine in militarizirajo družbo. Tisti z začetka besedila ponujajo in imajo rešitve. Mi pa jih, slepi, neuki in nemi, nočemo in ne zmoremo slišati. Prav nam bodi!


Preberite še


Najbolj brano