Tako temna stran zgodovine, da so jo le redki v Italiji želeli brati

Predpostavke so obetavne. Virtualna razstava Z ognjem in mečem. Italijanska zasedba Jugoslavije 1941-43 (A ferro e fuoco. L'occupazione italiana della Jugoslavija 1941-43), ki jo bodo v torek, 6. aprila, ravno na dan, ko so pred 80 leti nemško-italijanske sile napadle Jugoslavijo, odprli na spletni strani www.occupazioneitaliana jugoslavia41-43.it, obljublja razčlenjeno in zgodovinsko osnovano predstavitev tega, kar se je pred 80 leti dogajalo na Primorskem in v takratni Jugoslaviji.

Sosledje tragičnih dogodkov, vzrokov in posledic, ki še danes občasno pogojujejo odnose med tukajšnjimi narodi in krojijo politični diskurz ob italijansko-slovenski meji. Zato na uvodnem panoju med drugim piše: “Takoj naj poudarimo: prvo odgovornost pekla, v katerem se je znašla država, nosijo napadalci, ki so povzročili vojno vseh proti vsem. Sledil je kaos: osvobodilna vojna proti okupatorjem; državljanska vojna med hrvaškimi ustaši, srbskimi četniki, slovenskimi domobranci, komunističnimi partizani; revolucionarna vojna za oblikovanje socialistične države; krvavo protipartizansko zatiranje; uničenje Judov; genocidarni poskusi na škodo prebivalstva, ki je pripadalo 'zgrešenemu' narodu. Res, nič ni zmanjkalo v muzeju grozot.”

Obsežna fotografska razstava uživa pokroviteljstvo italijanske poslanske zbornice, pri njeni pripravi pa so združile moči nekatere ustanove, ki se vsakodnevno ukvarjajo s strokovno presojo preteklosti - Državni inštitut Ferruccia Parrija (nekdanji Državni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Italiji), Deželni inštitut za zgodovino odporništva in sodobnosti v Furlaniji Julijski krajini ter Oddelek za družbene in politične vede Univerze v Trstu. Projekt je vodil Raoul Pupo, nekdanji profesor sodobne zgodovine in zgodovine Julijske krajine na tržaški univerzi, ki je razstavo zasnoval v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta, Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Documenta - Centar za suočavanje s prošlošću iz Zagreba ter slovenskim zavodom APIS - Umetnost za pozitivno družbeno spremembo. Tehnično in finančno podporo sta razstavi nudila podjetje Divulgando srl in Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina.

“A zrela identiteta se ne boji teme. Tudi najtežji koraki, tudi priznanje, prevzetje odgovornosti, tudi sramota, lahko pomagajo rasti v smeri skupnega evropskega državljanstva.”

prof. Raul Puopo, koordinator projekta

Razstavo Z ognjem in mečem sestavlja deset sekcij za skupnih več kot 50 panojev in 200 fotografij.

Razstavo Z ognjem in mečem sestavlja deset sekcij za skupnih več kot 50 panojev in 200 fotografij. Spremna besedila so zaradi lažjega ogleda zelo kratka in obiskovalcu nudijo osnovne informacije; prispevali so jih Giancarlo Bertuzzi, Štefan Čok, Costantino Di Sante, Filippo Focardi, Brunello Mantelli in Raoul Pupo. Obiskovalci lahko obravnavano temo - naj bo to napad na Jugoslavijo, nastanek slovenskega odporniškega gibanja, italijanska represija, življenje v taborišču na Rabu ali “mit o dobrem Italijanu” - obširneje spoznajo s pomočjo številnih intervjujev s pomembnimi raziskovalci tega obdobja: Giancarlom Bertuzzijem, Giulio Caccamo, Štefanom Čokom, Marcom Cuzzijem, Costantinom Di Santejem, Filippom Focardijem, Ericom Gobettijem, Federicom Goddijem, Brunellom Mantellijem, Lucianom Monzalijem, Jožetom Pirjevcem, Guidom Rumicijem, Nevenko Troha in Annamario Vinci.

Vsak pano ponuja enega ali več intervjujev (srednja dolžina posnetkov je 90 sekund) ter serijo fotografij; v številnih primerih so zbrana tudi pričevanja očividcev in razni dokumenti.

Avtorji razstave A ferro e fuoco so zapisali, da je danes, osemdeset let po tistih tragičnih dogodkih, morda le napočil čas za razkrivanje ene najtemnejših strani italijanske zgodovine: tako temne, da je za dalj časa skoraj nihče v Italiji ni hotel brati. Kar je po svoje razumljivo, saj se le redki veselijo vloge zlobneža, še posebno če ta škodi enemu izmed mitov, na katerih sloni kolektivna identiteta naroda.

“A zrela identiteta se ne boji teme. Tudi najtežji koraki, tudi priznanje, prevzetje odgovornosti, tudi sramota, lahko pomagajo rasti v smeri skupnega evropskega državljanstva,” so prepričani Raoul Pupo in soavtorji stalne razstave, ki bo v torek našla svoje mesto na svetovnem spletu.

Poljanka Dolhar, Primorski dnevnik


Najbolj brano