Pretiravanje in lahkomiselnost

Prvi april, dan šaljivcev, se seveda ne meni za epidemije, pandemije in viruse ter ne “šmirgla” Hojsove policijske ure. On pride vsako leto, dan prej ali dan kasneje, kakor mu pač zapove februar. In tako je bil dan šaljivcev tu, na podcepljeni strani Alp, tudi tokrat, je pa res, da je letos bolj kot ne vrag vzel šalo. V vsakem drugem letu, z izjemo lanskega, bi bila napoved popolnega zaprtja države s prvim aprilskim dnem nedvomno prvoaprilska šala. In niti ne zelo zahtevna in prikrita. A kot rečeno, letos in predvsem z aktualno vlado človek res nikoli ne ve, ali se Janezovi fantje in dekleta šalijo ali mislijo resno. Ali drugače, fantje in dekleta s šalami, ki to niso, tako zelo pretiravajo, da načenjajo verodostojnost pravkar minulega dneva šaljivcev, prvi april. Samo za primer, kljub temu, da “gliha vkup štriha”, se je, denimo, zelo prvoaprilsko slišalo imenovanje Kanglerja za sekretarja pri Škripmojstru Hojsu, v prostem času maminem šoferju, sicer pa poznanem predvsem po svojem nepreklicnem odstopu z mesta ministra. Pač, šala je šala, tudi če je slaba.

No, pa se je izkazalo, da ni šlo za šalo. Tako kot ni bila šala nedavno imenovanje zeleno prebarvanega, sicer pa modrorumenega Čuša za sekretarja na Počivavčarjevem ministrstvu za toplo vodo ter boj proti ekoterorizmu in paragrafarstvu. Podatka, ali je novopečeni zeleni gospodarski sekretar aktivno pripomogel k naravnost neverjetno zelenim predlogom ministrstva na temo omogočanja gradnje na vodnih zemljiščih in vodovarstvenih območjih, nisem zasledil in nenazadnje tudi ni pomembno.

Ja, če ima država takega ministra za okolje (in ustrezno število kolaborantov), potem onesnaževalcev in črnograditeljev dejansko ne potrebuje. Za težave v okolju in prostoru poskrbi kar minister sam.

Predvsem pa je bistveno manj pomembno kot to, da je pri oblikovanju omenjenih predlogov sodeloval Andrej, minister za okolico hidroelektrarn in pozidavo prostora. Poslanci so seveda novelo sprejeli in se požvižgali na strokovno javnost. Gregor, novopečeni vodja poslanske skupine Stranke mlahavega centra (z malo zlobe bi lahko rekli, da je sluga nadomestil Slugo), je svojo in strankarsko podporo obrazložil z znano lažno dilemo “ohranjanje narave ali razvoj” in se s tem pridružil trumpom, bolsonarom in podobnim gurujem arogantnega in lahkomiselnega izkoriščanja vsega in vseh, ki za trajnost, vzdržnost, ekosistemski pristop in kar je še razvojnih načel 21. stoletja še niso slišali.

Ja, če ima država takega ministra za okolje (in ustrezno število kolaborantov), potem onesnaževalcev in črnograditeljev dejansko ne potrebuje. Za težave v okolju in prostoru poskrbi kar minister sam. No, tudi njegovi ministrski kolegi in kolegice niso od muh. Zadnja vladna pogruntavščina, ki ji minister Andrej očitno ne nasprotuje in ki tudi zveni zelo prvoaprilsko, je menda ta, da bomo podlubnike, ki rovarijo po slovenskih gozdovih, preganjali tudi s sekanjem v tistem slabem odstotku gozda, vključenega v stroge gozdne rezervate in v zadnje ostanke slovenskega pragozda. Seveda je tudi ta predlog, ki je zrasel na zelniku kmetijskega ministra, ostal brez javne razprave in torej brez vključevanja strokovne javnosti. Tako kot novela zakona o vodah. Tako kot medijska zakonodaja. Tako kot socialna kapica. Tako kot znani in po svoje tudi usodni slovenski načrt za odpornost in okrevanje, dobrih pet milijard evrov vreden seznam javnih naložb do leta 2026, ki jih bo financirala Evropska unija.

Če je verjeti oceni, ki jo je za devet nacionalnih programov pripravila platforma s področja trajnostnih projektov Green Recovery Tracker, potem je v slovenskem načrtu zares zelenih naložb zgolj pet odstotkov. Slovenski načrt naj bi se celo oddaljeval od podnebnih prizadevanj. Verjetno v smislu nekoliko spremenjene zgoraj omenjene Gregorjeve dileme, ki se v različici Janezovega ministrskega zbora glasi “razvoj ali okolje”. Toliko o načrtu oblikovanja javnih naložb za naslednjo petletko, pri katerem pa javnost, v običajni vladni maniri vodenja države, ni sodelovala. Arogantno in podcenjujoče. Do javnosti. Tiste strokovne in tiste laične. A tako pač ta vlada deluje. Arogantno in podcenjujoče. Tudi do poslancev in poslank.

In nekaj teh je končno ugotovilo, s kom imajo opravka. “Era ora!”, bi rekli naši zahodni sosedi, sam lahko dodam le : “Dobro jutro!” In tako so pretiravanje, aroganca in lahkomiselnost vladajoče kombrikole pripeljale do tega, da je Janezovih podpornikov ta hip manj od znanih in želenih šestinštirideset, kar se je izkazalo za usodno pri poskusu zamenjave Zorčiča. Morda pa Janez v svoje vrste na hitro povabi ameriškega kongresnika slovenskega rodu Paula Gosarja, sicer republikanca in gorečega podpornika lažnivega kljukca Donalda in njegovih fejst fantov. Glede na vsebino njegovih razpredanj v ameriškem kongresu sem prepričan, da bi se Paul na rumenomodri strani Alp počutil kot ledvička v loju, Janezovi bi pa dobili šestinštirideseti glas. Vešči skrajšanih postopkov bodo zagotovo našli ustreznega za tovrstne primere. Če ga morda še ni, pa tudi nič hudega. Ga bodo vključili v naslednji protikoronski paket in to je to. Paketov bomo očitno dobili še kar nekaj in to ni težava. Kdo bo plačal poštnino, je pa tudi jasno.

In če smo že pri paketih. Minuli teden jih je zelo veliko obtičalo v Sueškem kanalu. Obtičalo na ladji pretiravanja in lahkomiselnosti, na kateri so tesno zloženi v dobrih dvajset tisoč zabojnikov, namenjenih na vse strani neba in za katero so lastniki očitno menili, da ji nič ne more do živega. “Kako malo so vedeli,” bi rekel Vonnegut. Pa so s puščavskih sipin prišumele sapice, ki niso vzele kapice in tudi ne fantička, pač pa so vseh dvajset tisoč zabojnikov, s štiristometrskim nebogljenim kolosom vred, meni nič tebi nič postavile povprek čez kanal. In takih kolosov ter drugih in drugačnih nosilcev pretiravanja in lahkomiselnosti, ki jih poganja motor človeške arogance in ki so prav tako nebogljeni, je še veliko. Vprašanje je le, kdaj se bodo postavili povprek.


Preberite še


Najbolj brano