Ljudstvo, farizeji in križev pot

Jezus je vedel za trpljenje, ki ga čaka, zato se je bal. V vrtu Getsemani je potil krvavi pot. In rotil Boga, naj mu prihrani bolečino. Jezus se je vdal v neizogibno, trpel, dotrpel in na koncu od mrtvih vstal. Velikonočna zgodba, ki je zgodba o božjem, a napisana za ljudi, je pripoved o upanju in o neuničljivosti življenjske energije.

Velikonočna skrivnost je krščanska, ampak je ravno toliko tudi univerzalna v vseh pogledih: zgodovinskem, religioznem, psihološkem. V to veličastno pripoved se stekajo tisočletja človekove vere v presežno in milijarde živih izkušenj.

Človek se po svoji naravi ne čudi trpljenju, bolečini, izgubi, odrekanju. Ampak po svoji naravi tudi pričakuje, da je vse temno, naporno in mučno le začasno. Da ga na koncu preizkušenj čakajo nagrada, vstajenje, zveličanje. Ni čudno, da imamo radi izzive. 40 dni posta in nato cilj. 42 kilometrov teka in nato cilj. 1000 kilometrov do Compostele in nato cilj. Naravnani in vzgojeni smo za to, da pridemo do vrha hriba, do konca šolskega leta, do petka in do penzije. Do zaključka napora, ko dobimo zlato uro, priznanje, certifikat, majico z napisom, selfie, veselje, radost in mir.

Kam bi Bog, če bi se spet učlovečil, šel danes, ne vemo. Ampak skoraj gotovo ne na Brdo pri Kranju.

In zato nas epidemija koronavirusne bolezni psihološko in čustveno tako izčrpava. Ker ni konca. Ker nas odgovorni, še preden je ena preizkušnja končana, že postavijo pred naslednjo. Minilo je leto dni prilagajanja in nenehnega obračanja sveta na glavo, pa smo še vedno na začetku.

Ko ljudje po televiziji poslušajo, kako ključnih je naslednjih štirinajst dni, se počutijo, kot bi jim nekdo v petek ob dveh popoldne rekel, da morajo delati do osmih in v službo priti še v soboto. Kot bi jim na zadnjem kilometru maratona podaljšali progo, petkrat zapored. Kot da bi jim v zadnji tretjini maturitetnega izpita dodali dva predmeta. In ljudje so jezni. Ker drugače ne more biti.

Jezus nas seveda uči potrpežlji-vosti in ponižnosti. Vztrajanja pri dobrem za vsako ceno, radodarnosti do sočloveka. Uči nas brez-pogojne bratske in sestrske ljubezni in dokazuje moč iskrene vere v milost in dobro. Vse to je v času epidemije zelo pomembno. Več sočutja, discipline in blagosti, kot bomo zmogli, bolje bomo shajali: sami s seboj, z družino, s skupnostjo, z družbo.

Ampak, ne zamerite, Jezus, odrešenik in božji sin na zemlji, se je tudi razjezil. Jezus je jokal, ko je videl žalujoče na Lazarjevem pogrebu, jezen nad človeškim trpljenjem in izgubo. Jezus se je jezil, ko so mu očitali, da zdravi ljudi na soboto, ko naj bi bil dan počitka. Jezil se je in rekel, da je človek pomembnejši od pravil. Rekel je: “Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.” Jezus se je razjezil na trgovce, ki so prodajali v templju, in prevrnil njihove mize. Razjezil se je na svoje učence, ko so od njega odrivali otroke. In najbolj se je jezil na cerkvene dostojanstvenike, na pismouke in farizeje. O njih je rekel: “Govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.” Boga na Zemlji je torej jezilo vsako ravnanje, ki človeka zlorablja in ponižuje ter mu krati pravico do mirnega, dostojanstvenega življenja. Še posebej, ko so bili takšnega ravnanja krivi močni in mogočni.

Kam bi Bog, če bi se spet učlovečil, šel danes, ne vemo. Ampak skoraj gotovo ne na Brdo pri Kranju. In če bi že šel tja, bi najbrž precej težko poslušal ministra, ki je bistroumno ugotovil, da so državljani, ki se držijo epidemioloških pravil, jezni, ko vidijo, da jih nekateri kršijo. Pri tem pa pozabil pomisliti in povedati, da je med kršitelji tudi sam ter da je to dejstvo odgovorno za vsaj dobro polovico javnega ogorčenja nad novimi omejitvami.

Seveda bomo tudi te nekako prestali. Vseeno je lepo, da bomo praznovali upanje in zmagoslavje življenja. Lepo je, da nam škofi svetujejo mirne in premišljene obrede v krogu družine. Sploh ni slabo, če bomo zaradi ukrepov kupili kakšno čokoladno jajce in kakšen par najlonskih nogavic manj. Ampak tudi ne bi bilo slabo, če bi oblastniki, tisti, ki na skrivaj jedo sendviče po gostilnah, se vozijo na vikende na morju in podpisujejo milijonske pogodbe na prireditvah z lipicanci, malo ponovili Sveto pismo. Malce premislili o farizejih in se začeli z ljudmi pogovarjati brez pokroviteljske arogance ter s spoštljivostjo, ki si jo državljani zaslužijo. Sicer bo, ob vsej božji masti potrpljenja, namesto drugega lica zapela druga motorka.

---