Mesto, meščani in njihove interakcije

V času pandemije so izhodi iz stanovanja redkejši, ko pa gremo ven, si ob srečanjih od daleč samo pokimamo izza mask. Vsebine javnih prostorov v mestu so omejene, zato moramo po spominih in fotografijah preveriti, kaj pravzaprav pomeni mesto. Pred oči si prikličemo sobotno jutro na tržnici ob kupovanju tedenske zaloge dobrot na svoji priljubljeni stojnici, kjer prav za nas prihranijo najboljše paradižnike.

Po obisku tržnice si predstavljamo nadaljevanje dopoldneva ob kavi in rogljičku, s časopisom, knjigo ali s prijatelji. Sprehod po ulicah in trgih, kjer nas preseneti zanimiva izložba. Večerni koncert ob kozarcu vina na vrtu renesančne palače, navdušen klepet z znanci po gledališki predstavi. Predstavljamo si tudi sedeti v najljubši kavarni in opazovati ljudi, ki tekajo po opravkih.

Katere so družbene in kulturne plati bivanja, ki mesto delajo mest(n)o in s tem ustvarjajo živahen utrip? Kako opredeliti pojem urbanosti? Ob odkrivanju tem so nam svoje poglede razkrivali tudi strokovnjaki z različnih področij - arhitekture, krajinske arhitekture in prostorske sociologije.

“Za nova naselja ne smemo uporabljati pojma soseske, ker to niso. So samo bolj ali manj uspešno oblikovani skupki stanovanjskih zgradb.”

dr. Davorin Gazvoda

krajinski arhitekt

Mesto, urbanost

Mesto je opredeljeno kot večje naselje s kompaktno, gostejšo pozidavo, višjo koncentracijo prebivalcev in dejavnosti, ki v glavnem niso vezane na zemljišča, in ki predstavlja funkcionalno središče širšega območja. Je torej vozlišče, križišče pomembnih prometnih poti in infrastrukture, v katero se vpenjajo vsebine, ki mesto opredeljujejo. Poleg komercialnih (denimo trgovina, obrt, industrija) ga določajo tudi javne storitve: zdravstveni in izobraževalni sistem ter administracija. Vsekakor mesta predstavljajo nek zgoščen kulturni in socialni prostor, zato jih zaznamuje tudi bogatejše in bolj aktivno javno življenje ter pestra ponudba na področju kulture in športa. Zelo pomembno vlogo pri povezovanju vseh teh vsebin odigra tudi javni promet.

V kontekstu mesta in mestnega načina življenja poznamo dva pojma. Urbanizacija pomeni širjenje mest in naraščanje števila prebivalstva v mestih oziroma na urbanih območjih, torej tistega prebivalstva, ki se ne ukvarja s kmetijskimi dejavnostmi, ampak z industrijo, obrtjo, storitvenimi dejavnostmi ...

Prostorska frka

Rubrika Avtomatik Delovišča o prostoru

fŕka -e ž (r) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu

zapletena, težko razrešljiva zadeva: ne vem natančno, kako se je vse odvijalo, vem, da je bila cela frka

(Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja)

Prostor, v katerem živimo, nas povezuje, določa in vpliva na naš vsak dan. Kljub temu pa se v vsakdanjem življenju pogosto ne zavedamo pomena svoje okolice ter naše vpetosti vanjo. Prostor in arhitektura nas obdajata vse življenje in dajeta okvir našim dejavnostim. Pomembno vplivata na naše počutje, zdravje, zadovoljstvo, varnost in uspešnost. Hkrati pa gre ta odnos tudi v nasprotni smeri: kot posamezniki in skupnost vplivamo na naše neposredno in širše okolje, na naš bivalni prostor.

Kako torej gledati prostor, da ga bomo zares videli? Kako opazovati svojo okolico, zaznati prostorske frke ter o njih kritično razmisliti? Cilj pričujoče rubrike ni enosmerno predstavljanje prostorskih tematik, temveč prebujanje zanimanja lokalnega prebivalstva do te mere, da se razvije dvosmerna komunikacija. Bralce torej vabimo k pisanju mnenj, opažanj in vprašanj na spodnji email naslov. Izbrane komentarje bomo strnili in objavili na spletni strani Avtomatik Delovišča, določene pa izpostavili tudi v prihodnjih prispevkih..

“Urbanost pa je po drugi strani tipična sociološka kategorija. Predstavlja namreč neko kvalitativno spremembo navad in vzorcev,” drugi pojem definira sociolog prof. dr. Matjaž Uršič, ki se ukvarja s področjem prostorske sociologije. S selitvijo v mesto posameznik namreč prevzame mestni način življenja, torej mestne navade in vzorce, ki smo jih na kratko poskusili naslikati v uvodu. Prav tako urbanost ni natančno opredeljen pojem, saj se nanaša na kontekst, ki je seveda odvisen od posamezne lokacije oziroma države.

Arhitektka Vlatka Ljubanović urbanost vidi predvsem kot “družbeni dogovor, ki usmerja urbano politiko v skupno dobro tako, da ta podpira ustvarjanje vključujočih javnih programov in urbanih prostorov - živahnih ulic, trgov, igrišč in parkov.” Pri tem kot družbeni vidik urbanosti poudarja predvsem pravično mesto z enakimi možnostmi za vse, “predvsem za tiste, ki predstavljajo alternativo znanemu in utirajo pot sodobnosti in prihodnosti skozi še neuveljavljene družbene norme ali procese.”

“Urbanost je družbeni dogovor, ki usmerja urbano politiko v skupno dobro tako, da ta podpira ustvarjanje vključujočih javnih programov in urbanih prostorov - živahnih ulic, trgov, igrišč in parkov.”

Vlatka Ljubanović

arhitektka

Trije stebri urbanosti

Zakaj je mestni način življenja tako poseben, je sociolog Louis Wirth raziskoval že v začetku 20. stoletja na primeru Chicaga. V svojem delu Urbanizem kot način življenja (Urbanism As a Way of Life) je izpostavil tri kriterije, ki opredeljujejo pojem urbanosti oziroma definirajo mesto s sociološkega vidika. Naselje mora najprej biti dovolj veliko - potrebuje kritično maso ljudi. Drugi pogoj je dovolj velika gostota prebivalstva - torej morajo ti ljudje živeti na dovolj majhni površini. Izpolnjen pa mora biti tudi tretji pogoj: dovolj velika heterogenost - tako ljudi, kot tudi dejavnosti in infrastrukture. To ponuja čim bolj raznolike dražljaje na vsakem koraku, kar omogoča ustvarjanje komunikacije, vozlišč, stičišč, kjer se izmenjujejo informacije, ljudje in kjer se ustvarjajo spontani dogodki, ki so del mestnega življenja, ko denimo med sprehodom po ulicah naletimo na poulični koncert. Tovrsten kaos v smislu večje količine interakcij različnosti na neki način rojeva urbanost.

V Sloveniji nobeno mesto v praksi ne zadovoljuje teh treh kriterijev. Celo Ljubljana, ki je največje mesto, je premajhna. Vendar mesta pri nas kljub temu oblikujejo svojevrstno urbanost. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da je njihovo merilo v evropskem ali globalnem kontekstu bistveno manjše. “Preblisk urbanosti se pojavi v določenih ulicah, v določenih delih leta,” našo prestolnico opisuje dr. Uršič in pravi, da je prednost Ljubljane ravno njena vloga glavnega mesta. Večslojnost storitev, vozlišče infrastruktur ter bogata kulturna ponudba jo izmed mest s primerljivim številom prebivalstva dvigujejo iz povprečja. To pomeni tudi, da s svojo paleto možnosti nudi izjemno visoko kakovost mestnega življenja.

Soseska kot enota skupnosti

Kakovost življenjskega prostora v kontekstu samega mesta lahko razumemo tudi v merilu soseske kot njegovega gradnika. Koncept soseske se je pričel uporabljati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Pojem je prvič uporabil ameriški urbanist Clarence Perry, ko je v regionalnem načrtu za New York predlagal zasnovo soseske s približno 5000 prebivalci. Model je pozneje prevzela tudi Evropa, predvsem Skandinavija, od koder je prek arhitektov in urbanistov, ki so se šolali v tujini, konec petdesetih let prišel tudi v Slovenijo. Pojem sosedstvo se deloma prekriva s pomenom soseske, v osnovi pa predstavlja neko socialno skupnost v urbanem okolju - prostorsko vezano na določen del mesta - ki temelji predvsem na povezanosti prebivalstva ter občutku lokalne pripadnosti.

Primer kakovostne soseske je Semedela v Kopru: grajeno tkivo se prepleta z zelenjem. (Foto: Mateja Filipič)

Soseska kot prostorsko-načrtovalska enota znotraj mesta je torej premišljena, načrtovana in funkcionalno zaokrožena celota, ki je zasnovana na območju dostopnosti v merilu pešca. Slednje predstavlja tudi osnovno vodilo za določanje razdalj in razporeditev programov. Poleg stanovanjske gradnje namreč soseska vključuje še vse potrebne storitve za vsakodnevno uporabo, primerno infrastrukturo, vrtce, osnovne šole, javne prostore in aktivnosti v njih ter seveda zelene površine. Povezljivost s preostalimi deli mesta soseski zagotavlja tudi dostopen in kakovosten javni potniški promet. Prav tako pa znotraj soseske načeloma ni tranzitnega motornega prometa.

Krajinski arhitekt prof. dr. Davorin Gazvoda poudarja, da so bili pri načrtovanju sosesk - ob zgoraj navedenih kriterijih - upoštevani še urbanistični standardi za stanovanjsko zelenje (denimo razmerje med grajenimi in odprtimi površinami, otroška igrišča, zelene in športne površine na stanovalca soseske), kar je pripeljalo do jasno izoblikovanega prostorskega koncepta in posledično kakovostnega načrtovanja.

Načrtovanje po zgledih

Soseske so torej nastajale kot celoviti razvojni projekti, katerih temelj so bili analitični pregledi raznovrstnih sodobnih praks v tujini in znanstvene raziskave. Vlatka Ljubanović pojasnjuje, da so slovenski arhitekti in urbanisti nove soseske načrtovali in izpeljali kot inovacije: “V takratnem okolju namreč ni bilo ničesar podobnega - vse je bilo potrebno domisliti: infrastrukturo, javni program, javni prostor ter tipologijo stanovanj, urbanizem in arhitekturo. K uspehu teh sosesk je gotovo botrovala drža arhitektov in družbeno politični dogovor.”

Njeno misel nadaljuje dr. Gazvoda: “Na ta način smo dobili v Sloveniji številne zelo kakovostne soseske, ki so v sedemdesetih letih predstavljale res dobre primere urbanistične in arhitekturne prakse v evropskem merilu. Naj omenim, da v tem času nastajajo v teh soseskah tudi že prve oblikovane zelene površine, ki so jih oblikovali prvi krajinski arhitekti. V večjih slovenskih mestih imamo kar nekaj primerov tovrstnih kakovostnih primerov večstanovanjske gradnje z obilico zelenih površin.”

V Ljubljani lahko najdemo več kakovostno načrtovanih sosesk, med drugim Murgle, BS7 ali Ferantov vrt. Primer take soseske v Kopru pa predstavlja tudi Semedela, ki kljub delnemu zmanjšanju dostopnosti storitev še vedno zagotavlja kakovost bivanja na visoki ravni. Skozi pogled trenutnega načina in tempa življenja pa se njeni prebivalci zaradi premalo razvejanega javnega prometa ali premajhne spodbude za njegovo rabo, še vedno nagibajo k uporabi osebnih avtomobilov. Zaradi njihove številčnosti pa so zelene površine pogosto zamenjane s parkirnimi mesti.

Razpršena gradnja v zaledju Kopra, v ozadju mesto s pristaniščem. (Foto: Mateja Filipič)

Gradnja za trg je povozila koncept soseske

Od petdesetih pa vse do začetka devetdesetih let se je pri nas torej gradilo za dobro ljudi, po letu 1991 pa se je gradnja osredotočila predvsem na stanovanjska naselja za trg. Ta nimajo zagotovljenih ostalih mestotvornih vsebin, zato so na nek način povozila koncept soseske. “Ob pomanjkanju standardov in zakonskih zahtev po prostih, zelenih površinah, so se gradili stanovanjski kompleksi na parcelnih mejah, s podzemnimi garažami na celotni površini naselja, s premalo parkirišči, brez skupnih prostorov, storitev ...” dr. Gazvoda oriše problematiko, ki je po 30. letih še vedno aktualna.

Predvsem v zadnjem času investitorji ob kakršnem koli projektu večstanovanjske gradnje zlorabljajo pojem soseska ter z njim zavajajo, da bo pri tovrstnih pozidavah vključeno tudi ustrezno število primernih javnih vsebin in površin. Včasih je država skrbela za načrtovanje in prostorsko planiranje, torej je bilo formiranje sosesk možno in tudi izvedeno v praksi. “Zato za nova naselja ne smemo uporabljati pojma soseske, ker to niso. So samo bolj ali manj uspešno oblikovani skupki stanovanjskih zgradb,” zaključi dr. Gazvoda.

Kakovost bivanja

Zavedanje, da zelenje v samem mestu pomeni boljšo kvaliteto življenja v njem, so v zadnjih letih izkazale tudi nekatere izjeme med (mestnimi) občinami. V svoje prostorske akte namreč vse pogosteje vračajo pogoje, ki so bili včasih razumljeni kot standardi prostorskega načrtovanja in so bili kot taki tudi upoštevani: koliko zelenih površin mora biti v naselju, koliko drevja. Več o tej temi bomo razdelali v eni izmed prihodnjih rubrik.

Nerazumevanju pomena zelenih površin v mestu oziroma nepravemu odnosu prebivalcev do parkov in manjših zelenih površin znotraj mest samih, najbrž botruje dejstvo, da imajo slovenska mesta relativno dobro dostopnost do narave. Gozdne in druge zelene površine so vedno v neposredni bližini mest. Na primeru Ljubljane je lepo vidna zvezdasta oblika njenega grajenega tkiva, v katerega se globoko proti središču mesta zajedajo zeleni pasovi Rožnika s Tivolijem, Golovca ter v bližini tudi Ljubljansko barje na eni in priljubljena Šmarna gora na drugi strani.

Mnoge mednarodne raziskave želijo koncept kakovosti bivanja na posameznih lokacijah čim bolj objektivno predstaviti, izmeriti in opredeliti. Mercerjeva lestvica, ki je na tem področju ena izmed najbolj prepoznavnih, pri svojem razvrščanju in izboru upošteva 39 različnih kriterijev, med drugim tudi socialne in ekonomske vidike, varnost, dostopnost zdravstvene oskrbe ter njeno kakovost, izobraževalni sistem, kvaliteten javni prevoz, ustrezno stanovanjsko politiko, trajnostni razvoj in okoljsko politiko v prepletu s področji kulture, športa in gastronomije. Na tej lestvici se Dunaj že desetletje uvršča na prvo mesto.

Problem pa se pojavi pri odločanju, kateri od teh kriterijev je pomembnejši, kateri torej skupni oceni daje večjo težo. Dr. Uršič slikovito razloži, da “je z vidika nekoga, ki mu bolj ustreza dinamičen življenjski slog z večjim naborom aktivnosti, lahko New York z Dunajem povsem neprimerljiv in je v tem kontekstu na nek način Dunaj provincialno globalno mesto.” Ocena kakovosti bivanja - tako v mestu kot izven njega - je torej odvisna od posameznikove percepcije svojega lastnega življenjskega sloga in kot taka zelo subjektivna. Odvisno je torej, kaj damo na tehtnico. S svojo ohranjeno naravo in relativno dobrimi storitvami Slovenija ustreza predvsem družinam ali ljudem z mirnejšim življenjskim slogom. Nekomu, ki ima potrebo po bolj stimulativnem okolju, bolj pestrem naboru dejavnosti in bolj dinamičnem vsakdanu, je takšen način življenja lahko dolgočasen, zato ga posledično zaznava kot manj kakovostnega in bi morda raje izbral življenje v večmilijonskem velemestu.

(Ne)urbani ideal

Ideal bivanja, ki ga Slovenci v povprečju dojemamo kot kakovostnega, je daleč od urbanega. Večina si namreč kot prostorsko vrednoto zamišlja samostojno hišo z vrtom sredi zelenja, na samem, vendar dovolj blizu mesta, da so hitro dostopne vse storitve. Kot posledica tega ideala, ki se je razvijal skozi več generacij, se v suburbanih območjih pojavlja izjemno razpršen poselitveni sistem in z njim povezano zmanjšanje razlik med mestom in podeželjem. Primeri razpršenosti v bližini Kopra so Kampel in Olmska dolina. To na eni strani prinaša prednosti z vidika ekonomskega razvoja podeželja ter decentraliziranosti, po drugi strani pa s seboj nosi tudi negativne posledice. S takšnim načinom poselitve prihaja namreč do večje obremenitve naravnega okolja, višajo se stroški za infrastrukturna omrežja ter njihovo širitev, vseprisotne pa so dnevne migracije, saj se prebivalci v večini primerov vsak s svojim avtomobilom vozijo v službo ravno tja, kjer ne želijo živeti - v mesto.

Je prihodnost v ravnovesju?

Slovenija torej ima kakovost življenja - vendar ta ni neposredno povezana z življenjem v mestu. Relativno malo prebivalcev živi na relativno velikem območju. Ker smo s svojim bivanjem in navadami tako vpeti v naravo, se nam zdi, da se tudi obnašamo zelo zeleno in trajnostno. Poraja pa se vprašanje, ali dejansko dobro ravnamo z naravo, smiselno gospodarimo s prostorom ter kakšno vlogo imajo tu uradni postopki in prostorska politika. Ravno na račun slabega ravnanja s prostorom in zaradi neupoštevanja načel trajnostnih sistemov, kakovost življenja v Sloveniji počasi, a vztrajno pada. Temu botrujejo tako razpršena suburbanizacija kot tudi slabo ravnanje z odpadki ter (pre)obsežna infrastruktura, ki se problematično vpenja v obstoječe sisteme. Velik problem predstavlja tudi splošna tendenca zmanjševanja vloge nevladnih organizacij in omejevanja njihovega vpliva pri soodločanju glede posegov v okolje.

Svoj razmislek dr. Uršič zaokroži z dejstvom, da večinoma tudi “ni politične volje, da bi se ukvarjali s temi problemi.” Sam domneva, da se bodo ti v naslednjih desetletjih kopičili, in zaključi z mislijo, da na ta način “po korakih počasi stopicamo v zniževanje kakovosti prostora in življenjskega okolja. Ker živimo v zelenem, mislimo, da bo vedno tako - imamo občutek, da smo trajnostno naravnani, da ljudje spoštujejo naravo. V resnici pa slabo gospodarimo s tem, glede na to, kako malo nas je. Imamo luksuz, ki pa ga počasi odščipavamo in pravzaprav ne vemo, koliko časa bo še trajal.”

Kako torej poiskati ravnovesje? Morda je ravno v ponovni uporabi in vnosu novih - tudi začasnih - vsebin v zapuščene objekte v mestnih jedrih ter na drugi strani v postopnem ustavljanju razpršenosti suburbane gradnje. V mislih pa moramo imeti tudi vprašanje, ali bo ob tem potrebno slovenski ideal bivanja posodobiti in ga narediti okolju - in prihodnosti - bolj prijaznega.

---