Altroke Koper
Najnovejša pridobitev je prišla s Skate parkom Koper. Mestna uprava je, popolnoma enako kot prejšnja, iz naziva izbrisala italijanščino, podobno kot je se je zgodilo pred leti, ko se je nad mestnim bazenom pojavil velik napis Koper. Krotki manjšinski predstavniki so se, tako kot v Popovičevem času, pretvarjali, da se ni zgodilo nič, ko pa so bili po tem vprašani, so hiteli opravičevati Bržana in njegovo ekipo.
Šlo je za tehnični spodrsljaj, ki bo kmalu odpravljen, pravijo. Ni kriva občina, ampak obrtnik, ki je izdelal napis. Naj ne opazimo, da na napisu fizično ni prostora, da bi se elegantno lahko dodal italijanski napis in da izdelovalec ni imel nobenega razloga, da ne bi dobesedno spoštoval tistega, kar mu je bilo naročeno? Nekateri pravijo, da je treba razumeti, da je v Kopru prvi jezik slovenščina. Vsi pa se pridušajo, da napaka ni bila storjena namenoma. Težko verjamemo.
Pravila zaščite avtohtonih manjšin si je Slovenija postavila sama, nihče jih ji ni vsilil. Če jih ne želi spoštovati, jih lahko ukine. Težava je, da bi bila cena visoka in bi država tvegala izgubo ugleda na mednarodni ravni.
Medtem v zdravstvenem domu ni mogoče pridobiti dvojezičnega potrdila o negativnem izidu testa covid-19. Glede tega je z vljudnim pismom intervenirala Obalna samoupravna skupnost Italijanov, ki pa doslej ni prejela odgovora. Kdor je pojasnila iskal pri medicinskem osebju, je lahko slišal kratek odgovor, da tudi v Trstu nihče ne izdaja potrdil v slovenskem jeziku, pozvan pa je bil tudi, naj neha “razbijati škatle” glede nepomembnih vprašanj v trenutku, ko so pravi problemi drugje. Klasičen odgovor, ki ga pogosto slišimo, kadar želimo karkoli v italijanskem jeziku.
Zaščita slovenske manjšine v Italiji je le priročen izgovor, ki s temi vprašanji nima nobene zveze. Pravila zaščite avtohtonih manjšin si je Slovenija postavila sama, nihče jih ji ni vsilil. Če jih ne želi spoštovati, jih lahko ukine. Težava je, da bi bila cena visoka in bi država tvegala izgubo ugleda na mednarodni ravni. Tudi ne bi bilo več popustljivih predstavnikov manjšin z njihovimi zajamčenimi parlamentarnimi sedeži, ki jih kot zaščitene muflone iz Triglavskega parka kažejo, ko na obisk pride kakšna tuja delegacija. Razširjeno je prepričanje, da ima zaščitena Skupnost Italijanov svoje pravice, ki pa jih ne sme izrabljati, ali celo zahtevati, da bi bile spoštovane. Zanimiva teza, ki je nasprotje vsem načelom pravne države: pravica obstaja in je hkrati ni.
Dobra novica je, da se je prejšnji teden na Titov trg vrnila tabla s starim toponimom Piazza del Duomo, Stolni trg. Pred nekaj leti se je obdržala le nekaj ur, preden so jo neznanci sneli. Takrat niso umanjkale ostre polemike, ki so omenjale celo fašistično akcijo, ki naj bi si drznila staro ime trga postaviti ob ime jugoslovanskega diktatorja. Nič niso zalegla zagotovila, da gre le za prvo v vrsti označevalnih tabel, s katerimi je občina želela obnoviti starodavno dediščino mesta.
Sedaj lahko čakamo, koliko časa bo visela in opazujemo, če bo po mestu kdo krožil z izvijačem v žepu ... Dejstvo je, da bo sedanje ime trga prej ali slej spremenjeno. Trideset let samostojnosti je za to lahko lepa priložnost, veliko bolje in bolj domoljubno bi bilo najimenitnejši del mesta posvetiti Sloveniji.
Kakorkoli: če v zaledju pač še ni kilometrov kanalizacije, obljubljenih v predvolilni kampanji, pa s podeželja dobivamo neverjetne skrpane izraze, ki naj bi predstavljali lokalno, “istrsko” stvarnost. Po “kurjerci” se je pojavila še “Altroke Istra”. Bolj kot vrednotenje teritorija se zdijo norčevanje tako iz slovenskega kot italijanskega jezika, ki naj bi (še) bila uradna jezika v našem okolju. Razen, če si sedaj ne bomo izmislili še istrščine z vsemi njenimi različicami.