Danes je svetovni dan poezije. Novi koronavirus ga ni odnesel. Ga je pa gotovo malce okužil. Vsaj z navdihom. Je nujno ponoviti, kako pomembni sta, tudi in zlasti v teh časih, umetnost in kultura? Žal je! In ob tem poudariti: noben virus in niti ukrep, še tako domišljen ali butast, ne more preprečiti, da bi vznikali novi in novi sevi poezije.
Jernej Kusterle (1987) z Jesenic je magister profesor slovenistike in doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral z delom Teorija slovenske ulične poezije in družbeni kontekst, za katero je leta 2016 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Je Škrabčev štipendist (2019/2020), zaposlen kot lektor za slovenski jezik in predstojnik Pedagoško-raziskovalne sekcije slovenistike na Fakulteti za evropske študije na Univerzi za mednarodne študije v Pekingu (BISU).
Moj pesnik
Moj pesnik zaklinja sence v ogledalu,
ker se ne držijo socialne distance. V kavarni
čuti tesnobo, naroči kavo z razkužilom.
Črno! Moj pesnik bere z masko na obrazu;
virus je v verzih, ki kašljajo v bralca,
ko zasevke korenini globoko v podkožje.
Moj pesnik ve za svobodo, a jo poznanstva
tolmačijo kot “izgubljeno v prevodu”.
Moj pesnik se izgublja v gneči, išče norost,
ki bi ga sprejela. Zanj so umetniške
lože zaprte, štipendije oddane, rezidence
zasedene. Moj pesnik hodi na pesniške
večere, festivale in branja, kjer vsak bere
sebi, ker mi, majself end aj ustreza pisanju
o soncu, trobenticah in nepokošeni travi.
Veverica je kriva, da moj pesnik trpi. Res!
Sedi v Foersterjevem vrtu in v študente
meče kovance. Moj pesnik renči, masko
menja nagobčnik. Oljni grafiti [TOPOT] na
fasadi plemiške vile, [KROHOT] zrežirani
napadi, [ŽVIŽGI] protesti pred Lipo, [SIRENA]
pod njo lubadar, [APLAVZ] peskovnik
je poln otrok, [KRIČANJE] razvajenih pijavk.
[SRKANJE] Narodni dom spet slovenski!
[STREL] Kdo je pozabil plamene, Tigrovce,
Sočo in petdeset odtenkov rdeče? [JOK]
Voda teče od nas kot pòt, [SOPENJE]
požiramo blato, [DUŠENJE] narava odhaja,
[STOKANJE] Nova24TV [ŠUM] oddaja
livE [TIŠINA]. Moj pesnik molči,
nagobčnik menja za plinsko masko. Zrak
je nasičen s strupi, obrazi so modri,
maske pre-plačane, vavčerji vstopnice v
sobe ponižanja. Občine postavljajo
kipe anti-budi zahoda, da pridejo s Kleka
in zbrcajo trohneči ponos; odpirajo
knjižnice lahkega branja, profana gledališča;
igrajo se kulturo, ker je “biti kulturen”
moderno. Moj pesnik si mora z bodečo žico
prišiti masko, da se med smetmi z geni
ščurkov, vsajenih pod jezik, ne bi zvalil glas.
Moj pesnik dela, ne spi ali čaka, vzhaja za
jutri in sanja o domu. O domu, ki pljuva
in odriva. Moj pesnik ve, da ni kriva K(o)rona.
Jernej Kusterle