Đole naš, prav imaš, boljšemu težko oprostijo
Đole je hit, mi pravijo v knjigarni, njegov Kalendar mog detinjstva - Koledar mojega otroštva gre te dni za med. Itak, za najboljšo promocijo poskrbi smrt, Đorđe Balašević žal ni izjema. Kakor je na istoimenskih intimnih koncertih, tako tudi v dvojezični knjigi, izdani pred tremi leti, duhovito niza anekdote, spomine na svojo živopisno družino, sosede, someščane v Novem Sadu, tudi na odraščanje ob mogočni Donavi.
Pred leti, potem ko je na tiskovni konferenci napovedal vrnitev v njemu in nam tako ljube Križanke, sem mu med hojo na Tromostovju navrgel, da bi moral prirediti svojo staro pesem: v Ljubljani naj namesto Noć kad sam preplivao Dunav zapoje Noć kad sam preplivao Ljubljanicu. Nasmehnil se je: “Raje v Noć kad sam preskočio Ljubljanicu. Veš, sine, Donava je res široka reka.”
“Slišali so, da imam domovino rad, niso pa mogli razumeti, da Računajte na nas ni režimska pesem,” je pred tremi leti novinarjem v Ljubljani povedal Đorđe Balašević.
Res je, sem se prepričal med obiskom Novega Sada. Prečkanju Donave je sledil sprehod po Ulici Jovana Cvijića (brez trkanja na vrata Đoletove hiše) in drugih postojank, znanih poslušalcem. In redkejšim bralcem, ki se z Balaševićevimi knjigami v rokah hahljajo, krohotajo in jočejo, pa tudi bentijo zaradi treh pik in vprašajev, ki mrgolijo, kjer bi sicer pričakovali preprosto piko, v najslabšem primeru klicaj. Tu je še kup velikih začetnic, s katerimi Đole nikakor ne počasti samo imen.
Vse to te ne more zmotiti tam, kjer je mojster najboljši - v pesmi, ki iz srca pripotuje v uho. Še najraje tako, kakor je velikokrat in ne bo nikoli več - v živo. Sem seštel: edinstvenega kantavtorja, šansonjerja, stand-up komika - bil je inteligenten, duhovit, melanholičen, zasanjan, zaljubljen, mehek, tih, a tudi glasen, oster, jezen - sem doživel na 18 koncertih. V tem kantonu sem že zapisal, ko je bil še živ: širni svet nam lahko samo zavida, da zmoremo uživati ob velikih kantavtorjih iz “naših krajev”. Nekateri smo ponosni in veseli, da se s sosedi, brati in sestrami še razumemo, ne da bi opletali v globalni angleščini. Nekateri pa ...
Pred četrt stoletja je Đole v Uspavanki za dečaka prepeval komaj rojenemu sinku, nežno mu je napovedoval, kaj vse bo moral slišati o očetu, ko ga ne bo več na svetu, da bi se sam branil: trdili bodo, da sem drhtel pred zmajem, kar so oni baje dobro videli od strani, iz varnega zavetja. O plovbi bodo govorili ti, ki niso sidra dvignili. Strahopetci bodo sebi pripisovali zasluge in obrekovali pokojnika ... “Pričaće ti jednom svašta, boljima se teško prašta.”
Prav ti zdaj seveda nočejo slišati, da se je zgodaj odrekel vlogi glasnika generacije in režimskega poeta. Pred tremi leti je na tiskovni konferenci v Ljubljani povedal: “Moja mama je bila Hrvatica, oče pa nekakšen pravoslavec, torej sestri in meni ni ostalo drugega, kot da sva Jugoslovana. A nikoli nisem bil ne komunist ne protikomunist. Bil sem konformist, politika me ni zanimala. Tisti, ki so krojili našo tedanjost, so slišali, da imam domovino rad, niso pa mogli razumeti, da Računajte na nas ni režimska pesem.”
S pikrimi pripombami in jedkimi stihi se je prizadeto odzval na razpadanje naše skupne domovine. In nekaj let pozneje je povedal, da so ga prav Slovenci v zadrego spravili z dobroto, izkazano njegovi družini. Vojni pa je vseskozi odločno nasprotoval. Že leta 1987 je zaman svaril s pesmijo Samo da rata ne bude. Z odra je svojemu ljudstvu govoril: vsi norci, ki se zapletajo v vojne, pod to ali tisto zastavo, so na istem bregu - mi smo na nasprotnem. Leta 1993 je napravil inventuro jugoslovanske morije in gromko zapel, da niso krivi primitivci, generali in brkati majorji, marveč “mi, ki smo molčali”.
Njegove neposrečene izjave so prostemu očesu nevidne ob gori vsega posrečenega, kar nam je dal. A vse zaman, umetniku nekateri niti na njegovem grobu - pieteta velja samo za “naše”! - zlepa ne oprostijo davnih zablod, ki jih je neštetokrat javno preklical in se jih sramoval. A zanimivo, vse odpustijo svojim junakom, povsem drugačnim od tankočutnega umetnika, pa naj so politiko še tako ponižali, poteptali v blato, naj še tako lažejo, kradejo, podtikajo, razdvajajo in razkrajajo - nas, njih, vse.
“Bez crne bela ne bi vredela,” prepeva vojvodinski kantavtor. Drži, videti je treba svetlobo. Ob tistem, kar je res pomembno, so prostemu očesu nevidne tudi stare zamere in nove neumnosti.