Pekel je za pisce preplitek
Če vam je v zadnjem tednu med sprehodom po Verdijevi ulici zavelo po žveplu, je smrad zagotovo prihajal iz Gledališča Koper. To se je pred krstno spletno uprizoritvijo Karasove komedije Birokrati v režiji Jake Ivanca preobrazilo v sprejemno pisarno pekla, ki ga - tako kot svet nad njim in še više - pestita neučinkovitost administracije in pretirana birokratizacija.
Jure Karas, avtor komedije Birokrati Foto: Andraž Gombač
Birokrati, ki jih avtor v podnaslovu označi za “podtalno komedijo”, so tretje besedilo, ki ga je filozof in literarni komparativist Jure Karas napisal za primorska gledališča; Realiste so v SNG Nova Gorica premierno uprizorili na začetku leta 2018, še v tej sezoni pa naj bi na odru Slovenskega stalnega gledališča doživela krst tudi komedija Čudovita. Čeprav Karas kot scenarist, režiser in dramatik za radio, televizijo in gledališče ustvarja že skoraj dve desetletji, razlog za vse večjo priljubljenost njegovih komedij na Primorskem pripisuje tukajšnjemu mediteransko sproščenemu odnosu do življenja, predvsem pa dejstvu, da “primorskih gledališč in gledališčnikov ni strah in ne sram komedije tudi na institucionalnih odrih”.
Kako napisati dobro komedijo
Večino svojih besedil je Karas napisal za znano igralsko zasedbo, tudi koprsko - za Roka Matka, Luko Cimpriča, Mojco Partljič, Tjašo Hrovat, Anjo Drnovšek, Igorja Štamulaka in Blaža Popovskega. Toda pisanje za znano zasedbo, določene igralce torej, je za nekoga morda izziv, za drugega prej breme. “Ni breme, če izhajaš iz praktične logike ustvarjalnega procesa,” glasno razmišlja Karas. “Mogoče je to napaka v nekem artističnem smislu, toda na projekte vedno skušam gledati ne samo kot pisec, ampak celostno - se pravi od mojega besedila do končnega izdelka, s katerim se sreča gledalec - če bo moj vložek v fazi pisanja olajšal delo vsem, ko bodo študirali predstavo, in izboljšal izkušnjo gledalca, potem to ni breme.”
O tem, kako napisati dobro komedijo, je bilo do danes prelitega veliko črnila, nepisano pravilo pa pravi, da mora komedija, če želi uspeti pri najširšem občinstvu, zajeti teme, kot so seks, politika, smrt in cerkev. Igrajo potemtakem Birokrati na preverjene karte? “Po svoje vedno igram na preverjene karte, ker po navadi razmišljam o najširšem občinstvu kot o končnem odjemalcu - ker rad delam stvari, ki jih vidi čim več ljudi, in ker zagovarjam, da ni treba, da sta oznaki 'pop' ali 'komercialno' sinonim za površno narejeno ali nekaj, kar poneumlja; mislim, da lahko v vsakem žanru umetniškega ustvarjanja delaš dobro ali slabo. Menim, da zgoraj naštete tematike ne veljajo samo za komedijo, ampak za umetnost nasploh - umetnost, ki ni zelo hermetična ali nišna, se vedno ukvarja s temami, ki nas spodbudijo kot ljudi - in mednje gotovo sodijo tudi te.”
Brez šal na zalogo
Karasovi dialogi se v Birokratih šibijo pod težo duhovitih dovtipov, zbadljivk, parafraz, saj priznava, da se večina njegovega negledališkega dela vrti okrog krajših oblik, skečev, songov, sloganov, pri katerih dramaturgija deluje na povsem drugi ravni kot pri “celovečernih” oblikah. Ima vse te duhovitosti, kot radi rečemo, na zalogi? “Vedno delam sproti. Sem slišal za nekatere komedijante, ki imajo 'šale na zalogo' shranjene po predalčkih, ampak sam še nimam tovrstne omarice. Včasih s kolegi iz komedijske scene razpravljamo o tem, ali se splača hraniti dobre šale za pravo priložnost. Jaz zagovarjam teorijo, da konstantno delo in konstantno piljenje obrti odtehtata vse 'shranjevanje na zalogo'; po domače: več ko delaš, bolj si produktiven, in če imaš dobro šalo danes, jo porabi danes. Jutri se boš spomnil česa novega. Edini problem je, da se včasih ne.”
Jure Karas velja za pisca, ki do zadnjega zagovarja zapisane replike in ne odobrava igralske samovolje, ki si jih pod plaščem številnih izgovorov včasih priredi po svoje. A ne gre za sentimentalnost do lastnega dela, temveč za načelo najboljše rešitve. “Če igralec, režiser, scenograf, lučkar ... najde boljšo rešitev, kot je predlagana v besedilu, izberemo to,” pojasnjuje avtor. “Problem je, kadar se spremembe dogajajo zaradi nepozornosti ali preprosto lenobe. Če je pisec ali scenarist dober in je v svoje delo vložil čas, ima nedvomno najboljši pregled nad mrežo uporabljenih besed ter logiko pomenskih in zvočnih povezav znotraj besedila; po domače: ve, zakaj je neka beseda tam, kjer je. Tudi neverzno besedilo ima svoj ritem in svoj zven, in posledice različnih ritmov in zvenov so različni čustveni odzivi občinstva; tako da sem besedilni terorist, ampak z dobrim razlogom.”
In ker se je dotaknil tudi igralcev, je bilo zadnje vprašanje povsem samoumevno. Zakaj igralci - tako slišimo v Birokratih - spadajo v pekel, in ne v nebesa? “Če ste se kdaj družili več kot pet minut s kakšnim igralcem, vam je odgovor že jasen, če se pa niste, pa lahko vzamete to kot opozorilo,” pove v smehu. “A za igralce vsaj vemo, kam spadajo, večji problem je s pisci, ker baje pekel, ki bi bil dovolj globok zanje, še ni bil ustvarjen.”
Kako globok je koprski gledališki pekel, danes ve 210 dijakov, ki so si komedijo Birokrati v neposrednem spletnem prenosu ogledali na youtubovem kanalu Gledališča Koper, in 59 posameznikov oziroma gospodinjstev, ki so jo spremljali na spletnem mestu TretjiOder.si. Vse, ki so priložnost za ogled izpustili, pa v Gledališču Koper vabijo, da ponovitev ogledajo prihodnji četrtek, 25. marca, na youtubovem kanalu gledališča, v živo pa takoj, ko se znova odprejo gledališke dvorane..