Operativni, a bi spreminjali vso družbo

Preveč lahkotno bi bilo zapisati, da je tretja Janševa vlada najslabša vlada v slovenski zgodovini, še bolj navijaško bi bilo mnenje, da je prav ta vlada rešila državo pred smrtonosno sodobno kugo in njenimi posledicami. Ob prvi obletnici vladanja lahko le ugotovimo, da po izteku mandata te vlade v slovenski politiki nič več ne bo tako, kot je bilo.

Prevzemanje oblasti v vseh družbenih podsistemih, kršenje obče veljavnih pravnih in kulturnih norm predsednika vlade in njegovih sopotnikov je v slovenski družbi sprožilo nasprotovanje, ki ga bo težko zakrpati in spet sestaviti najmanjši skupni imenovalec, potrebnih za soglasje, da še naprej obstajamo kot skupnost. Izvrševalci Janševe politike si zapravljajo zaupanje, da bi lahko bili kredibilni sogovorniki drugi strani, ki pa prav tako pretirava z demoniziranjem vsakogar, ki se z aktualno vlado pogovarja, kaj šele sodeluje. Polarizacija v politiki in posledično v celotni družbi je glavni razlog za povečane napetosti, ki spominjajo na nekakšno predigro za državljansko vojno. Janšev prispevek k takšnemu stanju je enormen, saj se je izkazal za bolj maščevalnega in manj kompromisarskega kot v prejšnjih mandatih.

Poleg Janeza Janše je enoletno delovanje 14. slovenske vlade najbolj opredelila epidemija covida-19. O nekonsistentnih ukrepih in zmedenem komuniciranju je bilo napisanih že gore tekstov, na tem mestu velja zgolj ponoviti, da je bilo vladno ukrepanje v prvem valu uspešno, v drugem valu pa neuspešno. Resnici na ljubo so bili ukrepi slovenske vlade zelo podobni kot v drugih evropskih državah, edino izjemo predstavlja dolgo zaprtje šol, zato napadi opozicije v tej smeri niso ravno verodostojni. Izrazito slabša od vlad primerljivih držav pa je stopnja zaupanja, ki jo je uspela oblast pridobiti s strani ljudstva. Ob ekspresnem spreminjanju pravil, ki so bila občasno v nasprotju z drugimi uredbami, in povečanem vplivu šarlatanov je to bila eksplozivna mešanica, ki je vplivala na slabe epidemiološke številke.

Največji povzročitelj politične nestabilnosti je prav Janez Janša sam s svojimi napadi, tviti in pismi, s katerimi povzroča nelagodje tudi pri političnih sopotnikih.

Tudi na gospodarskem področju je vlado težko oceniti in primerjati s prejšnjimi, saj je kriza povsem razrahljala finančna merila, zato vlada lahko meče denar z lopato v različne dejavnosti. V danih razmerah je zelo širokogrudna tako do gospodarstva kakor tudi do zaposlenih. S sofinanciranjem čakanja na delo, izplačevanjem temeljnega dohodka in drugimi bonbončki za razne kategorije zaposlenih in tudi nezaposlenih deluje zelo socialno, celo socialistično. Zameriti ji gre, da je v famoznih protikoronskih paketih na nekatere kategorije pozabila, predvsem pa, da je nekatere bistveno manj podprla tudi zaradi ideoloških nasprotovanj, denimo kulturnike.

Tokratna vlada se lahko upravičeno pohvali z operativnostjo, v kratkem času je naredila premik pri projektih, ki so obviseli, denimo tretja razvojna os, e-vinjete, demografski sklad, zagotovitev dodatnega vodnega vira za Istro ... Župani ne glede na njihovo politično barvo in gospodarstveniki so bolj zadovoljni z odzivnostjo ministrstev kot v preteklosti. Administrativne ovire se odpravljajo, pri spremembah zakonodaje pa je vidna roka neoliberalizma; okoljevarstvena zaščitna merila se rahljajo, spogleduje se z novim jedrskim reaktorjem, nadaljuje se privatizacija doslej javnih storitev, bogatim se dajejo odpustki (najnovejši predlog o socialni kapici). In prav slednje predstavlja največji očitek Janševi vladavini: lotil se je bistvenih sprememb družbenega sistema, čeprav za to ni dobil mandata ljudstva. SDS je skupaj z NSi (SMC in Desus opozarjata, da se s spremembami temeljnih postulatov slovenske družbe ne strinjata) na volitvah podprlo manj kot tretjina udeležencev oziroma niti 20 odstotkov Slovencev. S takšno podporo ne moreš spreminjati družbe in prav to dejstvo je glavni katalizator nasprotovanja vladi in ustvarjanja nemira v politiki.

A je vseeno največji povzročitelj politične nestabilnosti prav Janez Janša sam s svojimi napadi, tviti in pismi, s katerimi povzroča nelagodje tudi pri političnih sopotnikih, na primer v EPP in pri evro poslanki Ljudmili Novak. Njegova edina sreča je, da se opozicija vedno znova izkaže za nesposobno, njeni voditelji pa so prav tako glavni destabilizatorji opozicijskega bloka, kar se je nazadnje nazorno izkazalo pri Jožetu P. Damijanu in Karlu Erjavcu.


Najbolj brano