Leta in leta morije aidsa

Eden najbolj čislanih britanskih scenaristov in producentov zadnjih let Russell T Davies (Leta in leta, Queer as Folk, Doctor Who) se je z najnovejšo miniserijo Greh vrnil na svoje “izvedensko” področje, t. j. obravnava homoseksualne tematike, ki jo je tokrat umestil v London v 80. letih minulega stoletja, ko so številni fantje začeli umirati za tedaj zelo skrivnostno boleznijo, aidsom.

Russell T Davies je miniserijo Greh ustvaril v spomin na številne prijatelje, ki jih je izgubil v 80. letih, in je zgodbo naslonil na nekatere resnične dogodke iz njegovega življenja in življenja njegovih prijateljev. Serijo s to vsebino je napovedal sicer že leta 2015, a so se je mnoge televizijske mreže otepale zaradi težke tematike. Leta 2018 je po številnih dogovarjanjih petdelno nadaljevanko naposled odobril Channel 4. Premiera je bila 22. januarja letos, Greh pa je postala najbolj verižno gledana serija na omenjenem programu, malce kasneje jo je v svojo videoteko uvrstil tudi HBO.

Geji igrajo geje

Davies je za osrednje vloge mladih gejev, ki so v 80. letih v Londonu končno lahko svobodno živeli s svojo spolno usmeritvijo, izbral tudi vzhajajoče gejevske igralce. Glavno vlogo je odigral Olly Alexander kot Richard Tozer, ki je iz poštirkanega otoka Wight prišel v pisani London študirat igro, kjer kmalu vzpostavi močno prijateljsko vez s sošolko Jill (Lydia West). Davies je z Westovo že sodeloval v Letih in letih, tokrat pa jo je postavil v središče zgodbe. Lik Jill, ki ga je delno naslonil na zgodbo njegove prijateljice Jill Nalder, namreč kmalu postane glavna podpora oziroma “matriarhinja” Richardu in njunim številnim gejevskim prijateljem, predvsem pa njunim cimrom, s katerimi živita v zanikrnem, a ljubezni polnem stanovanju, poimenovanim Roza palača. Poleg Alexandra, ki igra glavnega “zastavonošo” brezskrbnega gejevskega boemstva, v seriji zelo izstopa Callum Scott Howells, ki je kot zadržani in marljivi Colin njegov igralski protipol. Tu sta še cimra Ash (Nathaniel Curtis), ki je bolj v ozadju, ter “večni koketnik” Roscoe (Omari Douglas), ki se mu je družina odrekla zaradi njegove homoseksualnosti, proti koncu serije pa poskrbi za ultimativno zadoščenje nesimpatizerjev Margaret Thatcher.

Velika Britanija si je zatiskala oči

Davies zgodbo začne leta 1981, ko se omenjena druščina spoprijatelji in na polno izživi svoje strasti. Glavna “dandyja” sta Roscoe in Richard, prav slednji, ko že začnejo v skrivnostnih okoliščinah umirati nekateri njihovi prijatelji, pa je tudi glavni zanikovalec nove bolezni ter vsem hiti razlagati, da je ta plod homofobnih teorij zarot in farmacevtskega lobija. Pri večini likov, ki jih doleti tedaj usodna diagnoza, sta bila najtrši oreh pomanjkanje pravih informacij glede bolezni (britanska družba si je očitno zelo zatiskala oči pred aidsom in je mladina čtivo iskala čez lužo) in nerazumevajoča družina, ki je diagnozo večinoma tolmačila kot božjo kazen za sinovo promiskuiteto. V seriji osrednji liki tudi večkrat omenijo, da je vrnitev bolnih prijateljev družini enosmerna vozovnica brez povratka nazaj. Edinole Colinova mama si je upala postaviti se za sina in je opozorila na nekatere kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so bile še posebej na začetku 80. let zelo očitno kršene, saj so bili v zdravstvenih ustanovah bolniki z aidsom sprva tretirani kot nekakšni gobavci brez nikakršnega stika z zunanjim svetom.

Podobno kot v Letih in letih pa Davies pokaže pomembnost družinske oziroma prijateljske celice kot osrednjim zatočiščem pred zunanjim krutim svetom. Glede na težko tematiko bi lahko sicer ustvaril srce parajočo žalostniko, a zgodbo uravnoteži s tem, ko velikokrat primeša nekaj optimizma, črnega humorja in obilo dobre glasbe iz 80. let.

---