Dejan Pušenjak: “Vem, kako je bilo, saj sem bil tam”

Novinar Dejan Pušenjak se je pred nekaj leti, natančneje med 1. in 8. septembrom 2016, med dnevnimi družinskimi in gospodinjskimi opravili spominjal svojega novinarskega dela, urejal in obnavljal beležke, razmišljal o zadevah, ki ga določajo, se v času selil tako nazaj kot naprej in napisal svoj najdaljši članek. Pri mariborski založbi Pivec so ga prelili v zajetno knjigo z naslovom Retrovizor in podnaslovom Dnevnik gospodinjca.

Dejan Pušenjak (1962) je po izobrazbi filozof in literarni komparativist, po poklicu pa novinar in urednik. Doma je v Mariboru, živel je tudi v Ljubljani. V sredini burnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se razpirala polja svobode z javno razpravo o številnih dotlej tabuiziranih temah ter o tem, v kakšnem svetu živimo in v kakšnem želimo živeti, je bil urednik pri mariborskem študentskem časopisu Katedra. V naslednjih desetletjih je bil novinar v notranjepolitični redakciji in pri Sobotni prilogi Dela ter novinar in urednik pri mariborskem Večeru. Nekega dne se je odločil in izstopil z dirjajočega vlaka vselej prekratkih rokov, ki se jih v novinarstvu ne sme zamuditi in se jih zares tudi nikoli ne zamudi. A ni šlo le za to. “Časopisi so nastali kot orodje šibkih; odkar so v rokah in lasti premožnih, se ne najdem več tam,” med drugim utemelji svojo odločitev, da (p)ostane novinar sam pri sebi.

Včasih je bilo manj lačnih in nesrečnih

“Povedal bom zgodbo, kakor se spomnim, ne kakor je bilo,” uvede v knjigo z besedami Dickensonovega Finna Bella iz Velikega pričakovanja . Pušenjakova pripoved se začne na v današnjem času močno simbolni 1. september 2016, na prvi dan šole. Vanjo pospremi tri hčere, pa tudi sebe s spomini na svoje osnovnošolske dni: “Kdor mi danes reče, da spomin ohrani samo lepe reči in da je bilo včasih slabo, pravim, da vsak lahko misli, kar hoče. Vem, kako je bilo, saj sem bil tam. Zdi se mi, da je bilo včasih manj lačnih in nesrečnih. Oziroma vem, da je danes preveč lačnih in nesrečnih.”

Retrovizor je preplet številnih zgodb, ki jih je doživljal in jih doživlja Pušenjak. Izkazuje njegovo držo, njegov pogled na svet, njegovo partnerstvo in starševstvo, govori o politiki in o novinarstvu, o prijateljih in ljudeh, ki so ga in ga spremljajo v življenju, o glasbi, ki jo posluša, knjigah, poteh, ki jih je ubiral in jih ubira, o urbanih prostorih največjih slovenskih mest in še o marsičem. Zelo nazorno govori o tem, kako je videl in doživel spremembe pri časopisih, kakšni so bili dobri šefi in kakšne manire imajo instantni, politično nastavljeni “zanič šefi”. “Merilo za šefa pri časopisu? Tudi to je zame še vedno klasika, načelo iz stare šole. Glavno merilo je enostavno in pregledno - vrhunski tekst. Samo tisti, ki zna napisati vrhunski tekst, ki ve, kako se pride do takega teksta, ker je že napisal nekaj takih tekstov, bo znal pripraviti kolege, da bodo pisali take tekste, zato bo lahko dober šef pri časopisu in časopis bo dober,” zapiše Pušenjak.

Številne plasti minulih desetletij

“Kolektivni roman o nas”, kot so Pušenjakov Retrovizor označili založniki, je strukturiran tako, da ga je mogoče začeti brati na kateri koli strani in kjer koli nadaljevati. Pri avtorjevih sodobnikih budi številne spomine in osvetljuje dogodke, na katere smo že skoraj pozabili, pri Mariborčanih potegne na plano prenekatere zgodovinske plasti mesta, marsikdo se bo lotil poslušanja “Pušenjakove” glasbe in branja “njegovih” knjig, za koga zna biti Retrovizor tudi neke vrste priročnik o starševstvu, pri novinarjih bo na precej mestih izvabil žal grenko prikimavanje in strinjanje ...

Pušenjak zna z besedami, še pomembneje pa je, da ima natančen in dodelan pogled na svet in da zna, med drugim, slačiti stremuštvo. Ni zgodovinar, a njegovi zapisi so pomembni drobci k razumevanju, kaj se je dogajalo in zgodilo v slovenski družbi v minulih treh desetletjih, kako se je spreminjalo naše vsakdanje življenje in kako ohranjati lastno držo.

Knjigo je opremila Pušenjakova prijateljica, oblikovalka Tanja Radež, kar je izvrstna izbira, ker je tudi ona mojstrica izvabljanja spominov: v stari Ljubljani je pred dobrima dvema desetletjema opremila barček Nostalgija. Na naslovnici knjige so faksimile Pušenjakovih člankov, čeznje pa je položena čokolada, ki jo je treba še odviti. No, stran za stranjo jo za bralca odvija avtor.

Pušenjakovo premikanje v času je naletelo na izjemno zanimanje, saj je prvi natis Retrovizorja že pošel. Ponatis bo na voljo prihodnji teden.

---