Učenje slovenščine od otroštva dalje

Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) že več let prireja srečanja za starše, ki vpisujejo otroke v vrtce in šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem oz. v dvojezični vrtec in šolo v Špetru. Srečanja so namenjena predvsem staršem, katerih otroci ob vpisu v vrtec ali celo šolo ne govorijo/razumejo slovensko - povečini gre torej za italijansko govoreče starše.

Pogovor s starši je tokrat prvič potekal na daljavo. Foto: Slori
Pogovor s starši je tokrat prvič potekal na daljavo. Foto: Slori

Ob vpisu otroka v slovenski vrtec ali šolo nekateri starši namreč nimajo ustreznih informacij o poslanstvu in ciljih teh vzgojno-izobraževalnih ustanov, pa tudi ne o ključnem pomenu razvijanja dosledne rabe slovenščine v šolskem in zunajšolskem okolju.

Eden takih dogodkov je bil na sporedu tudi v četrtek, 25. februarja - pogovor s starši je tokrat prvič potekal na daljavo, prek spletne platforme Zoom. Vodil ga je Daniele Furlan, oče dveh otrok, ki obiskujeta slovensko šolo, zaradi česar se je tudi sam, že odrasel, naučil slovensko. Na vprašanja povezovalca in sodelujočih staršev sta odgovarjali strokovnjakinji dr. Matejka Grgič in dr. Susanna Pertot.

Naloga staršev je predvsem ta, da poskrbijo za optimalne pogoje, v katerih bo lahko otrok samostojno opravljal svoje obveznosti: to pomeni tudi, da morajo otroku, vzgojiteljem in učiteljem zaupati.

Za otroke je pomemben zgled

Dr. Susanna Pertot se že vrsto let ukvarja z raziskavami na področju jezika, večjezičnosti in identitete, svoje znanstvene ugotovitve pa prenaša tudi v strokovno prakso. Na delavnicah in srečanjih s starši pogosto izpostavlja, da je za otroke zelo pomemben zgled - če imajo starši do manjšinskega jezika pozitiven odnos in če se ga mogoče celo tudi sami naučijo, s tem otroku dokažejo, da je jezik zanje pomemben, da za svojo odločitvijo “stojijo”. Če pa otrok začuti, da starši omahujejo, da je jezik morda celo kamen spotike v družini, bo njegov odnos po vsej verjetnosti odklonilen, motivacija za učenje jezika pa minimalna.

Naloga staršev je predvsem ta, da poskrbijo za optimalne pogoje, v katerih bo lahko otrok samostojno opravljal svoje obveznosti: to pomeni tudi, da morajo otroku, vzgojiteljem in učiteljem zaupati. “Biti na predstavi ob zaključku šolskega leta in ne razumeti niti besede, je seveda za starše in stare starše težko, obremenjujoče. A na to morajo biti družinski člani pripravljeni. Šole, ki se prilagajajo raznovrstnim zahtevam in prirejajo dvojezične božičnice in druge nastope, se v bistvu odrekajo svojemu poslanstvu - biti slovenska (in ne dvojezična) šola.”

Dr. Matejka Grgič se raziskovalno ukvarja predvsem s pojavi jezikovnega stikanja in s promocijo manjšinskega jezika. V uvodnem delu je izpostavila nekaj lažnih mitov, ki včasih onemogočajo, vsekakor pa otežijo doseganje visoke sporazumevalne zmožnosti. “Pogosto smo prepričani, da se jezika naučimo (zgolj) v šoli, da jezika, ki smo se ga naučili v otroštvu, nikoli ne pozabimo in da je za otroke učenje (tujega) jezika mala malica. Vse to, preprosto, ne drži. Raziskave so dokazale, da jezik usvajamo predvsem iz okolja, to pa je danes v veliki meri spletno, virtualno. Šola nam omogoča, da znanje utrdimo, uredimo in nadgradimo - zato je zelo pomembno, da otrokom omogočamo ustrezno izpostavljenost jeziku, da se šola in okolje dopolnjujeta. Izpostavljenost mora biti stalna in dosledna - vseživljenjska. V nasprotnem primeru naša sporazumevalna zmožnost upade, tako kot upade kondicija, če dlje časa nismo telesno aktivni. Govorci, ki ne dosežejo in ne ohranijo visoke sporazumevalne zmožnosti, pa jezik opuščajo, saj postane njegova raba prenaporna.”

Večina staršev se zaveda izzivov

Iz odzivov staršev je bilo razbrati, da se večina zaveda izzivov, ki jih predstavlja vpis otroka v šolo s slovenskim učnim jezikom. Okrog manjšinskih šol pa je še vedno precej odprtih vprašanj. Nekateri starši so prepričani, da so to dvojezične šole in da je torej hkratno poučevanje predmetov v obeh jezikih, navajanje italijanske terminologije ob slovenski in uporaba italijanskih učbenikov nekaj povsem neproblematičnega, celo pozitivnega. Obe strokovnjakinji opozarjata, da videz vara - to, kar se na prvi pogled zdi otroku prijazno in celo smiselno, ima lahko na srednji in dolgi rok nasprotne učinke.

Jezik je v manjšinskem okolju recesiven, šibkejši in ranljivejši, kar pomeni, da mora šola to neravnovesje med manjšinskim in večinskim jezikom zgladiti. Ustvariti mora okolje, ki se bo čim bolj približalo standardom jezikovne kopeli, hkrati pa spodbujati rabo tudi tistih zvrsti jezika, s katerimi otroci ne morejo priti v stik v okolju, v katerem živijo.


Preberite še


Najbolj brano