Vojska brez strelnega orožja

Letošnje praznovanje dneva civilne zaščite ne bi moglo pasti v primernejši čas za počastitev in zahvalo vsem nevidnim junakom najtežjih časov, kot jih mnogi imenujejo. Že dobro leto po svetu in skoraj eno leto pri nas razsaja epidemija novega koronavirusa, ki je na kolena spravila svet, države, druge skupnosti in marsikatero družino.

Z nevidnim sovražnikom, kot smo lani spomladi imenovali novi virus, se mora v prvi vrsti seveda spopasti država. Predsedniki, ministri, politiki, ki so se trudili, da bi prišli na čelo države in nas vodili, so razglasili epidemijo, napisali odloke, ukrepe, omejili naše gibanje in, upajmo vsaj, se po najboljših močeh trudili, da bi čim prej in čim bolj zajezili širjenje virusa. Koliko jim je to uspelo, bo sodila zgodovina...

Pripadniki civilne zaščite so kot vojska brez strelnega orožja, modri civilisti humanitarnega sistema

Ampak ne ob epidemiji ne ob žledu in ne ob potresu napisani ukrepi ne zaležejo nič, če jih na teren ne “prenesejo” pripadniki sil zaščite, pomoči in reševanja. Oni poskrbijo, da pride pomoč do slehernega, ki jo potrebuje. Oni poznajo tisto priletno ženico na koncu oddaljene vasi, ki ji dela družbo samo manjši pes in družino s petimi otroki, do katerih zjutraj ne pripelje šolski kombi. In oni so tisti, ki jim v imenu države ali občine priskočijo na pomoč.

Prostovoljci, ki pogosto ali le občasno nosijo uniformo civilne zaščite (avtor članka je eden med njimi) so le povezovalni člen med vsemi drugimi silami, da lahko te v najtežjih preizkušnjah opravljajo svoje delo hitro in dobro. Poskrbijo, da imajo zdravstveni delavci dovolj zaščitne opreme in testov, da se lahko delavke centrov za socialno delo posvetijo najhujšim primerom in jim vsaj za nekaj časa ni treba skrbeti za vse tiste, ki morda potrebujejo le toplo besedo, in še in še...

Pripadniki civilne zaščite so kot vojska brez strelnega orožja, modri civilisti humanitarnega sistema, ki ga podpira država. V časih, v kakršne je s svojo neusmiljeno brezbrižnostjo zabredlo človeštvo, je to vojska, ki jo potrebujemo in jo bomo žal potrebovali tudi v prihodnje. Upajmo sicer, da ne prav pogosto, pa vendar... In podobno kot pri prostovoljnem gasilstvu smo lahko ponosni, da imamo pri nas tak sistem, ki posameznikom omogoča, da pomagajo. Da lahko manjkajo v službi in doma in da priskočijo na pomoč potrebnim pomoči. In da potem vsi lažje spimo.


Preberite še


Najbolj brano