20 let delovanja paritetnega odbora skozi oči njegovih predsednic in predsednikov

Paritetni odbor je skladno z zaščitnim zakonom oblikovano mešano telo, ki skrbi za izvajanje določil zakona in spodbujanje njihovega uveljavljanja. Pred Markom Jarcem je imel štiri predsednice oziroma predsednike, od prvega Rada Raceta prek Bojana Brezigarja, Iole Namor in Ksenje Dobrila. Vsak od njih je ključne poudarke svojega delovanja izpostavil v Primorskem dnevniku, po katerem povzemamo nekaj izpostavljenih misli in spominov.

Prvi predsednik paritetnega odbora je bil odvetnik Rado Race. Poudarja, da je bil zaščitni zakon sprejet z najmanj 30-letno zamudo. “V normalnejših pogojih bi moral sovpadati, recimo, z obdobjem sklenitve Osimskih sporazumov,” meni.

Predsednik po naključju

“Do mojega predsedovanja paritetnega odbora je prišlo po naključju. Nisem bil kandidat za imenovanje s strani italijanske vlade in se za imenovanje nisem potegoval. Kandidat je bil pokojni Bogo Samsa, vendar njegova kandidatura na vladnem omizju ni prodrla. Nakar sem prejel telefonski klic iz Rima: ponudili so mi imenovanje, kar je tedaj pomenilo prevzem predsedniške funkcije. Imel sem 15 minut časa za odgovor. Odgovoril sem pozitivno bolj zaradi občutka odgovornosti kot iz ambicije. Če imenovanja ne bi sprejel, je obstajala nevarnost, da bi v odboru prevladala struja, ki je bila proti zaščiti,” se spominja Race. O nalogah prvega odbora pravi, da je imel kot primarno in najbolj pomembno nalogo definiranje ozemlja, na katerem naj se izvajajo določila zaščitnega zakona. “To običajno opravi zakonodajna oblast, vendar se je parlament odločil drugače - očitno v izogib morebitnim protestom, predvsem v Trstu. Spomin na nesrečna dogajanja po Osimskem sporazumu je še vedno plašil politično srenjo,” ocenjuje.

Zahtevna pot do spiska občin

Prvemu paritetnem odboru je kljub oviram le uspelo sestaviti tabelo z vsemi občinami in, kar je bilo najpomembnejše, vključno z mestnimi središči Trsta, Gorice in Čedada. “Glede rabe slovenskega jezika v javni upravi v Trstu, Gorici in Čedadu zakon namreč predvideva slovenski urad ali tako imenovano okence, tudi za državljane z območja, ki ni vključeno v tabelo. To je dopuščalo, da bi centri omenjenih mest ostali izven ozemlja, kjer se lahko uporablja slovenski jezik. To je bila želja marsikoga, tudi na levici. Preobrat se je zgodil v Gorici po izvolitvi župana Vittoria Brancatija. Tedaj so občinski svetniki poslali paritetnemu odboru izjavo, da želi goriška občina biti v celoti vključena v območje zaščite, vključno s centrom mesta,” navaja Race in dodaja, da za druge teme v prvem mandatu, ki mu je teritorialno opredelitev uspelo spraviti skozi vladno odločanje v drugem poskusu, ni bilo časa.

Vidna dvojezičnost

Drugi predsednik paritetnega odbora je bil novinar in urednik Bojan Brezigar. V svojem mandatu se je izpostavljeno zavzel za vidno dvojezičnosti. “Zakon daje paritetnemu odboru nalogo, da predlaga deželi območje vidne dvojezičnosti, zadnjo besedo pa ima predsednik deželne vlade. Pristojni deželni odbornik mi je na izrecno vprašanje odgovoril, da bo Dežela potrdila samo tiste predloge, s katerimi se bodo strinjali tudi župani. Skratka, imeli smo zavezane roke. Sam sem prepotoval vso deželo, se pogovarjal z župani, odbor je povabil župane na avdicije, prišli so vsi. Tržaška občina je pristala samo na table na začetku in koncu vasi na Krasu in v Lonjerju, goriški župan kljub prigovarjanju ni hotel vključiti Svetogorske četrti. Kasneje, ko je bil v Trstu za župana izvoljen Roberto Cosolini, smo dosegli, da so Vzhodni in Zahodni Kras ter Lonjer vključeni v območje vidne dvojezičnosti. Žal je iz območja vidne dvojezičnosti izostala Občina Špeter; takratnega župana nisem uspel prepričati. Potem smo se lotili seznama ustanov, ki kot koncesionarji upravljajo javne storitve, kar je bil dolg postopek,” se med drugim spominja Brezigar.

Širitev šolske mreže

Tretja predsednica (2012-2014) je bila Iole Namor, ki je veliko pozornosti namenila šolskim temam: “Podržavljenje dvojezične šole v Špetru, ki je hitro za tem ustanovila še dvojezično nižjo srednjo šolo, je gotovo najpomembnejši dosežek na Videmskem. Vprašanje slovenskega izobraževanja pa ni še urejeno. Dvojezične šole nismo utegnili razširiti na Terske doline in Rezijo, pri čemer je največja ovira bilo premajhno število otrok. Vprašanje pouka slovenščine v Kanalski dolini ni še sistemsko rešeno. Zaščitni zakon pa predvideva na Videmskem pouk slovenskega jezika in kulture na šoloobvezni stopnji in tudi v višjih srednjih šolah na vsem zaščitenem območju. V okviru šolske avtonomije, seveda. Na tej ravni se žal nič ali skoraj nič ne premika.”

Institucionalizacija jezika

Ksenija Dobrila, ki je paritetni odbor vodila med letoma 2014 in 2019, se je veliko posvečala institucionalizaciji slovenskega jezika: “V zakonskem okviru je pomembna vloga paritetnega odbora, ki izvaja nadzor nad stanjem zaščite, opozarja javne upravitelje na nedoslednosti, spodbuja procese implementacije in predlaga sistemske rešitve. Primer nadgradnje zaščitne norme predstavlja nastavitev deželnega Centralnega urada za slovenski jezik, ki koordinira javno komuniciranje v slovenščini v organih lokalne javne uprave v okviru novonastale Mreže za slovenski jezik. V prihodnosti bi bilo potrebno Centralni urad še dodatno kadrovsko okrepiti in razširiti njegovo dejavnost ne samo v okviru lokalnih avtonomij, temveč tudi organov državne uprave, ki imajo na obravnavanem geografskem območju svoje izpostave, začenši s prefekturami.”

Pet let za sprejem zaščitnega zakona

Zakon št. 38/2001, ki opredeljuje zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji, je bil po petih letih od zasnove do sprejetja, uveljavljen pred 20 leti.

Politična volja za sprejem zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost v Italiji je po dolgih letih domala utopičnih pričakovanj dozorela z volilno zmago levosredinskega zavezništva Romana prodija. Od nje spomladi leta 1996 pa do sprejema zakona sredi februarja in njegove uveljavitve 8. marca 2001, torej skoraj natančno pred dvema desetletjema, je preteklo malenkost manj kot pet let. V uredništvo Primorskega dnevnika iz Trsta so pripravili kronologijo sprejemanja zaščitnega zakona, ki jo povzemamo.

21. aprila 1996 - Na parlamentarnih volitvah zmaga Romana Prodija, ki sestavi vlado.

15. julija 1998 - Osnutek zaščitnega zakona, ki ga je sestavil poslanec Domenico Maselli, prvič razdelijo članom delovne skupine poslanske komisije za ustavna vprašanja.

30. septembra 1998 - Prva obravnava predloga v poslanski komisiji

21. oktobra 1998 - Padec Prodijeve vlade

27. oktobra 1998 - Rojstvo vlade Massima D'Aleme

30. oktobra 1998 - Začetek avdicij o zakonu v pristojni komisiji

2. junija 1999 - Obravnava zakona v poslanski komisiji, ki pa se ne dogovori o poenotenem zakonskem besedilu in zato zadevo preda poslanski skupščini.

23. julija 1999 - Splošna razprava v poslanski zbornici

20. septembra 1999 - Nadaljevanje razprave v poslanski zbornici

15. decembra 1999 - Senat dokončno sprejme zakon za zaščito jezikovnih manjšin (številka 482).

21. januarja 2000 - Nadaljevanje razprave v poslanski zbornici

9. aprila 2000 - Padec D'Alemove vlade, ki je medtem doživela zamenjavo nekaterih ministrov.

26. aprila 2000 - Rojstvo vlade Giuliana Amata

27. junija 2000 - Nadaljevanje razprave o zakonu v poslanski zbornici

12. julija 2000 - Glasovalne izjave in odobritev zakona v poslanski zbornici

2. oktobra 2000 - Začetek obravnave v senatnih komisijah za ustavna vprašanja in za šolstvo

25. januarja 2001 - Avdicije v senatu

29. januarja 2001 - Senatna komisija zavrne zadnji poskus opozicije, da bi zakon vrnili v zbornico in ga s tem izničili.

1. februarja 2001 - Začetek debate v senatni skupščini

6. februarja 2001 - Nadaljevanje razprave

8. februarja 2001 - Konec debate v senatni skupščini

14. februarja 2001 - Glasovalne izjave in odobritev zakona

23. februarja 2001 - Predsednik Carlo Azeglio Ciampi razglasi zakon.

8. marca 2001 - Zakon je objavljen v Uradnem listu št. 56, zadnji korak v zakonodajnem postopku. Veljati začne Zakon št. 38 z dne 23. februarja 2001 - “Zakonska določila za zaščito slovenske jezikovne manjšine v deželi Furlaniji - Julijski krajini”.


Najbolj brano