Hočemo imena in naslove
Po zaslugi amandmaja, ki ga je predlagala Slovenska nacionalna stranka, se utegne v Sloveniji kaj kmalu državljane spraševati po nacionalnosti, maternem jeziku in veroizpovedi. Te določbe bi lahko dopolnile zadnjo različico sprememb zakona o prijavi prebivališča, ki naj bi ga državni zbor sprejel po skrajšanem postopku. Vprašanje o nacionalni pripadnosti je bilo iz zakona izbrisano leta 2016, to je bila tudi zadnja evidenca, ki je zbirala ta podatek. Zakonsko določilo, skrito v zakonski spremembi, namenjeni zajezitvi pojava fiktivnih prebivališč, državo sedaj vrača v avstroogrski in balkanski kontekst, kjer je popisovanje prebivalstva na podlagi etnične pripadnosti bila tradicija.
Narodnost, raba jezika in veroizpoved so bila tradicionalna vprašanja v jugoslovanskih popisih prebivalstva. V socialistični federaciji so bila vprašanja predmet raziskav, analiz, pa tudi zaskrbljenosti. Leta 1981 je blagi padec odstotka Slovencev, bivajočih v Sloveniji, kar je bila posledica industrijskega razvoja in posledično ekonomske migracije delavcev iz ostalih delov nekdanje države, sprožil živahne razprave. Te so problematizirale preštevilno prisotnost “južnih bratov” na nacionalnem teritoriju.
Narodnost, raba jezika in veroizpoved so bila tradicionalna vprašanja v jugoslovanskih popisih prebivalstva. V socialistični federaciji so bila vprašanja predmet raziskav, analiz, pa tudi zaskrbljenosti.
Od leta 2011 so bila ta vprašanja iz popisov umaknjena. Slovenija ne pošilja več popisovalcev na domove, omejuje se na popis s primerjavo podatkov v registrih. Državljani se letos tako še zavedali ne bodo, da v državi poteka popis prebivalstva. Zamisel o zbiranju podatkov o nacionalni pripadnosti in veroizpovedi je zagovarjal sam premier Janez Janša, seveda v sarkastičnem čivku, s katerim je komentiral šaljivo objavo državnega statističnega urada. Sedaj utegne biti zadovoljen, saj bodo seznami, doslej v hrambi ministrstva za notranje zadeve, veliko bolj podrobni in veliko bolj uporabni. Če bo zakon sprejet, bo dovolj le klik, in že bo mogoče državljane razvrstiti po nacionalnosti, maternem jeziku in verski pripadnosti. Ne le po imenu, tudi po natančnem naslovu slehernega vernika ali pripadnika manjšinske skupnosti.
Notranje ministrstvo že sedaj hrani evidenco vseh polnoletnih pripadnikov avtohtonih narodnih skupnosti. V arhivih so zabeležena imena in naslovi vseh volilnih upravičencev, ki imajo pravico voliti svoja manjšinska predstavnika. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je potekala dolga in podrobna razprava o metodah glasovanja za predstavnika manjšin. Narodnostne skupnosti so nerade pristale na to, da so se njihovi člani znašli na seznamih, vendar so na koncu popustile. Zajamčeno jim je bilo, da bodo le one same oblikovale te registre, in da jih ne bo hranila in uporabljala država. Tisti čas je Sandro Kravanja, eden najvidnejših predstavnikov Skupnosti Italijanov iz Pirana, pol za šalo pol zares dejal, da bi bilo treba, v kolikor bi se razmere poslabšale, kot prvo stvar uničiti seznam članov skupnosti in volilni imenik z imeni Italijanov.
Pred nekaj leti je ta posebna pravica od manjšin do notranjega ministrstva prešla gladko, brez vsakega odpora med predstavniki nacionalnih skupnosti v Sloveniji, ki so, verjetno veseli, da se jim ni treba več ukvarjati z volilnimi seznami, nevede spregledali uporabo in zlorabo, ki bi jih lahko storile oblasti. Zelo uporabni podatki, ki jih je mogoče celo spreminjati: tik pred prejšnjimi volitvami so manjšinske skupnosti prejele seznam potencialnih članov skupnosti, pravzaprav sorodnikov, ki so imeli enega od staršev ali starih staršev vpisanega v volilni imenik. Manjšinske skupnosti so vabilo na volitve poslale prav vsem.
Nobene resne grožnje za Italijane, Madžare, v prihodnosti pa za Bošnjake ali Albance. Nič strahu tudi ne za katolike in muslimane v demokratični Sloveniji. Toda, če pa bi komu padlo na pamet, da bi z neenakimi, “najboljšimi nameni”, na tak način registriral Slovence v Italiji, bi zamejci dvignili glas, Ljubljana pa bi zagnala vik in krik in spomnila na “rasne zakone”, ki so v obdobju fašističnega režima popisovali imena italijanskih Judov. Kar je postal koristen inštrument za naciste, ki so jih tako z njihovih domov zlahka odpeljali v koncentracijska taborišča.