Srenji Dolina so po 90 letih vrnili zemljo

Slovenski jusarji v zamejstvu so izbojevali še eno pomembno sodno bitko, pomembno tudi za druge srenje in juse v Italiji in Sloveniji. Srenja Dolina je po 20 letih dokazovanja po sodni poti dosegla razveljavitev sodbe iz leta 1931, ki jim je odrekla lastninsko pravico do 230 hektarjev zemlje od Boljunca do Socerba in Žavelj.

Srenja Dolina je  po 90 letih spet lastnica  zemljišč, ki se raztezajo od  
Boljunca (na levi) do Socerba in čez dolinska brda do žaveljskega 
zaliva. Foto: Marica Uršič Zupan
Srenja Dolina je po 90 letih spet lastnica zemljišč, ki se raztezajo od Boljunca (na levi) do Socerba in čez dolinska brda do žaveljskega zaliva. Foto: Marica Uršič Zupan

DOLINA > Deželni komisar za likvidacijo jusarskega premoženja Olivier Drigani je tik pred odhodom na novo delovno mesto ugodil pritožbi Srenje Dolina in razveljavil pravnomočno sodbo iz julija 1931, na podlagi katere je bila takrat zavrnjena zahteva dolinskih srenjašev, da so oni in ne splošno vsi občani Doline lastniki srenjskih zemljišč.

Likvidirali, ker da je bilo last vseh občanov

“To je nagrada za 20-letno delo poleg 90-letnega čakanja,” je bil včeraj zadovoljen predsednik Srenje Dolina Vojko Kocjančič. Novice pa so se razveselili tudi srenjaši in jusarji drugih jusov in srenj v zamejstvu, pa tudi agrarnih skupnosti v Sloveniji, saj kaže, da je možno nezakonito in nepravilno odvzeto lastnino dobiti nazaj tudi po zelo dolgem času in da torej ne zastara zlahka.

Pot tudi za druge srenje

Dosežek Srenje Dolina sta včeraj pozdravila tudi predsednika obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji Ksenija Dobrila in Walter Bandelj in poudarila, da to odpira pot tudi drugim srenjam. “Velja poudariti, da so člani srenje (pretežno) slovenski domačini - staroselci, ki so s tem tudi potrdili upravičenost do upravljanja teritorija,” sta še zapisala. Ob tem pa sta opozorila tudi, da je Srenja Dolina utrpela škodo na račun svojega premoženja, saj je bilo na njeni zemlji zgrajene veliko infrastrukture, ki je “nepovratno iznakazila njeno podobo”.

Kot nam je pojasnil Kocjančič, so člani Srenje Dolina leta 1906 sklenili, da si del ozemlja razdelijo, a so se zadeve vlekle, nato je prišla prva svetovna vojna in je vse zastalo. Ko pa so po vojni začeli fašisti načrtno uničevati vse slovensko, so pohiteli in leta 1919 dali na tržaško sodišče vlogo za razdelitev premoženja. “A se ni zgodilo nič; le smrtna tišina do zakona o likvidaciji skupnih zemljišč leta 1927 in leta 1931 je komisar za likvidacijo skupnih zemljišč odločil, da imovina ni od 142 srenjašev, ampak od vseh občanov davčne občine Dolina. Kar je pomenilo, da je vse avtomatično padlo pod zakon o likvidaciji,” pojasnjuje Kocjančič. Ugovarjal ni nihče, saj so bili to časi smrtnih obsodb v Bazovici. In tako je sodba postala pravnomočna.

Z novimi dokumenti do lastninske pravice

Po demokratizaciji Italije pa so tudi srenjaši začeli iskati možnosti, da bi dobili svojo zemljo nazaj. “To je možno na dva načina: z dokazovanjem, da so vas s sodbo ogoljufali, kar 70 let kasneje ni lahko, ali priti z novimi dokumenti, ki jih v prvi sodni obravnavi ni bilo. Mi smo se odločili za drugo možnost,” pravi Kocjančič.

230

hektarjev zemljišč bo po 90 letih spet dobila v last Srenja Dolina

Nekdanji deželni svetnik Stefano Ukmar, nekaj časa tudi predsednik kontovelske srenje, je dolinske srenjaše povezal z Občino Dolina, kjer so po ureditvi arhiva našli nekaj novih dokumentov. Ti so dokazovali, da so člani srenje 100-odstotni lastniki in ne samo užitkarji zemlje. V enomesečnem roku so jih s pomočjo odvetnika Mitje Ozbiča januarja 2018 predložili sodišču.

A do zmage je bilo še daleč. Najprej se jim je na pot postavila zahteva, da morajo vse listine javno objaviti, kar so tudi storili, in da jih morajo vročiti vsem 142 dedičem srenjašev, članov srenje leta 1931. Slednje je bilo neizvedljivo, saj se je od takrat veliko družin izgubilo, nekateri so se izselili v Avstralijo ali Argentino, tistim, ki so ostali, so fašistične oblasti spremenile imena in priimke in je bilo skoraj nemogoče izslediti dediče. Zato so komisarju predlagali, da uporabi zakonodajo, ki velja za zadruge: da se odločbe vroči zadrugi, ne pa njenim članom. Komisar jim je ugodil in ena ovira je bila premagana.

Vojko Kocjančič

predsednik Srenje Dolina

“To je nagrada za 20-letno delo poleg 90-letnega čakanja.”

Nekaj zemlje je za zmeraj izgubljene

Naslednja ovira je bila Občina Dolina, ki je bila prav tedaj v predvolilnem obdobju in seveda med občani in pri opoziciji ni želela dati vtisa, da ravna s svojim premoženjem negospodarno. “Dobro leto smo se pogajali in razčistili marsikaj. Srenja je pristala na to, da nima smisla vztrajati na vračilu zemljišč, na katerih so zdaj zgrajene občinske ceste, vodovod, pokopališče, parkirišča ob njem, zelene površine ob šoli, ... Vse to smo odstopili občini oziroma ji bomo, ko bodo te površine razparcelirane,” pojasni Kocjančič. Skupaj bo v lasti dolinske občine ostalo okrog 12.000 kvadratnih metrov nekdanje srenjske zemlje.

Srenji pa bo ostalo 230 hektarjev zemljišč, ki se raztezajo od Boljunca do Socerba in čez dolinska brda do žaveljskega zaliva. Večino prekrivajo pašniki in gozd. Nekatera zemljišča so srenjaši uporabljali že doslej, čeprav s težavami in v sporu z občino. “Naredili in tudi plačali smo gozdni načrt, dolinska brda od Maćkolj proti Žavljam smo dali v najem, da so kmetje tam uredili 40 hektarjev oljčnikov in vinogradov,” pove Kocjančič. A doslej je bilo vse to samo začasno, odslej bodo lahko najemne pogodbe sklepali za dalj časa. V srenji je zdaj 50 članov. To je žal skoraj trikrat manj kot pred 90 leti, a še vedno dovolj, da ostaja živa.


Najbolj brano