Butalsko leto

Da je kompromise laže sklepati s polnim želodcem in da imajo gostilne tudi v politiki vidno mesto, gotovo dokazuje kar nekaj za gostilniško mizo sklenjenih političnih kupčij. Mnogi še pomnijo, da se je pred leti z dogovori v eni od domačih gostiln Pri Bevcu “preštela” tedaj še nastajajoča desnosredinska koalicija - tista Janševa po Jankovićevem propadlem poskusu, da bi sestavil vlado.

Nekaj pred tem je tudi zaradi politike zaslovela kastavska gostilna. V njej in po njej si je nadela ime hrvaška Kukuriku koalicija. Celo širše v Evropi so imele gostilne nemalokrat ključno vlogo pri političnih kupčkanjih. Ali celo spodrsljajih. Pisalo se je leto 2014, ko so neznanci v eni poljskih gostiln skrivaj posneli pogovore in dogovore poljskih ministrov o tem, kako v prihodnje opoziciji preprečiti vstop v vlado, pa še nekaj drugih “malenkosti”. Naključje je sicer hotelo, da se je gostilna, od koder so v javnost pricurljali posneti prisluhi, imenovala Sova in prijatelji. Če bi se to zgodilo pri nas, bi bilo glede na ime gostilne najbrž ironično smešno.

“Da je kompromise laže sklepati s polnim želodcem in da imajo gostilne tudi v politiki vidno mesto, dokazuje kar nekaj za gostilniško mizo sklenjenih političnih kupčij.”

Poljaki pa se seveda niso smejali, saj verjetno ni treba posebej poudarjati, da je afera tedaj krepko zamajala poljsko politično prizorišče.

Zaključke o tem, kakšne učinke imajo gostilne in v njih sklenjene politične kupčije na uspešnost pri nadaljnjem delu politikov, bomo danes prepustili v ocenjevanje političnim analitikom in zgodovinarjem. Vsekakor pa je nekaj na tem, da vsaj začasno pozitivno vplivajo na politične odločitve posameznikov, sicer si slednji ne bi tako prizadevali v njih organizirati sestankov celo v času njihovega vsesplošnega zaprtja. Četudi le ob mineralni vodi in sendvičih za s seboj.

Vsaj to bi v času, ki smo ga prebrodili v iztekajočem se tednu, zelo prav prišlo vsem domačim gostincem, ki že nekaj mesecev v krču čakajo na sprostitvene ukrepe in upad širjenja epidemije. V istem čolnu so tudi slovenski hotelirji, ki so v zadnjem valu epidemije morali zapreti vrata za goste. Za razliko od naših sosedov Hrvatov, ki zatrjujejo, da njihovi, ves čas epidemije odprti hoteli in kampi, niso prav nič pospešili širjenja virusa. Celo nasprotno, prihranili so nekaj delovnih mest in - četudi ne tako bogato kot druga leta - menda kar dobro napolnili državno blagajno.

Ugibati o tem, ali bi se enako zgodilo tudi pri nas, kaj bi morali storiti drugače in predvsem, kako, v teh časih sicer ni sila pametno početje. Posebej ne ob pustnem času, ki se je z včerajšnjim zažigom pusta sicer že iztekel, ko vladavino (vsaj tam okrog cerkniškega) po pustni tradiciji prevzamejo Butale. Z njihovimi prebivalci pa ni šale. Če namreč na dan po vsesplošnem veselju in rajanju zažgejo nič krivega in malo omamljenega, predvsem pa sitega pusta, bi verjetno brez težav spodrezali tudi eno malo bolj razmišljujočo in radovedno glavo.

Sicer pa letošnje frustracije Butalcev nekoliko laže razumemo. Prvič v zgodovini se je namreč zgodilo, da moramo maske nositi že skoraj celo leto in ne le ob pustnem rajanju. In da se marsikdo med nami že od zadnjega s korono ožigosanega pusta obnaša po butalsko. Kako sicer razložiti jezo in nestrpnost ki jih je med ljudmi čutiti z vsakim dnem bolj? Kako razložiti klofuto, ki je je bila od sovoznika na mestnem avtobusu oni dan deležna ženska, ker jo je zmotil njegov kašelj? Kako pojasniti nestrpnost čakajočih na množično testiranje tam, kjer je treba na pomoč zdravstvenemu osebju poklicati celo varnostnike? Kako...?

Slej ko prej bo treba sneti maske. Ne pustnih, ne kirurških, te lahko ostanejo. Sneti bo treba maske sprenevedanja, da bo konec epidemije prinesel tudi življenje brez posledic, ki jih bo naplavilo obdobje koronavirusa.


Preberite še


Najbolj brano