Nam lahko psi pomagajo v boju proti pandemiji covida-19?
Vse več je poročil o uspešni uporabi posebej izurjenih psov za hitro in presenetljivo zanesljivo odkrivanje okuženih posameznikov z novim koranavirusom (sars-cov-2, bolj poznanim pod imenom covid-19), ki nam že predolgo kroji vsakdan.
Paula Jendrny je s sodelavci z Veterinarske fakultete v Hanovru v Nemčiji že julija 2020 objavila rezultate prve pilotne študije o uporabi psov za odkrivanje ljudi z virusnim obolenjem dihal, kot je covid-19. V samo tednu dni so pse izurili v zaznavanju sline ali izločkov dihal bolnikov, okuženih s covidom-19. Psi so med 1012 naključnimi vzorci dosegli približno 94-odstotno zanesljivost, kar so potrdili s preverjenimi testi. Novembra 2020 pa je Holly Else v reviji Nature objavila povzetek znanih rezultatov podobnih raziskav ter nekaj mnenj različnih strokovnjakov.
Morda ni posebno presenečenje, da so se številne skupine raziskovalcev usmerile v preverjanje možnosti uporabe psov tudi za odkrivanje covida, saj ljudje izostren pasji vonj izkoriščamo že desetletja. Vemo, da psi premorejo 300 milijonov receptorjev za vonj, v primerjavi z le pet do šest milijoni pri ljudeh. Prav ogromno število teh receptorjev psom omogoča zaznavanje zelo nizke koncentracije vonja. Prav vsi smo že lahko videli “pasje vohljače” na letališčih, kjer oprezajo za strelnim orožjem, eksplozivom in mamili. Poleg tega so znani tudi psi, usposobljeni za odkrivanje nekaterih vrst raka, pa tudi malarije, vendar se psi v zadnje omenjenih primerih ne uporabljajo v vsakdanji diagnostiki.
Po nekaterih podatkih naj bi psi virus zaznali celo nekaj dni pred običajnimi testi, kar kaže, da bi lahko psi okužbo prepoznali pred pojavom znakov bolezni.
Še vedno ni povsem jasno, kako pravzaprav psi zaznajo določen vonj, saj ga ne znamo določiti. Prav to dejstvo nam onemogoča določanje kriterijev, kako in kdaj je mogoče uporabiti sposobnosti psa in njegovega vonja. Znanstveniki domnevajo, da telo bolnika v okolico sprošča specifične hlapne snovi, ki jih pes lahko prepozna. Na osnovi nekaterih raziskav v preteklosti domnevajo, da telo prav tako izloča določene hlapne molekule pri nekaterih virusnih obolenjih. In od tu tudi zamisel, da bi preizkusili pse pri bolnikih s covidom.
Že zgodaj v začetku pandemije so se številne skupine znanstvenikov lotile iste naloge - uporabe izurjenih psov. Kot vzorec se večinoma uporablja znoj. Preiskovani človek s sterilnim robčkom pobriše površino kože, ki ga nato potisne v prav tako sterilno posodo. Posode z vzorci nato vodniki postavijo v primerno razdaljo, pes pa s priučeno kretnjo nakaže tistega, ki je “po njegovem nosu” pozitiven. To metodo uporabljajo trenutno na letališčih v Združenih arabskih emiratih, na Finskem in v Libanonu. Pozitivno prepoznane vzorce pa nato preverijo z veljavnimi testi. Po nekaterih podatkih naj bi psi virus zaznali celo nekaj dni pred običajnimi testi, kar kaže, da bi lahko psi okužbo prepoznali pred pojavom znakov bolezni.
Prav pred kratkim so o uvajanju tovrstnega testiranja poročali tudi iz sosednje Italije, z letališča Cuneo, kjer so rezultati prav tako zelo vzpodbudni. Seveda psi ne morejo nadomestiti klasičnega testiranja, kot je že vsem dobro znani PCR test ali hitri antigenski test. Rezultati pilotnih raziskav, ki potekajo v številnih državah, pa nakazujejo, da bi lahko v prihodnje sposobnosti naših pasjih prijateljev lahko dodatno pripomogle k preprečevanju širjenja virusa. Psi bi lahko s prepoznavo okuženih posameznikov služili kot dodaten presejalni test v različnih okoljih, kjer se zbirajo večje množice ljudi v kratkem času. Poleg letališč so to lahko športne in druge prireditve, šole in druge javne ustanove.
Še posebej dobrodošla bi bila uporaba psov v državah, kjer je dostopnost diagnostičnih testov omejena. Kljub obetavnim rezultatom pa so za umestitev množičnega testiranja ljudi s pomočjo izurjenih psov potrebne dodatne in obsežnejše raziskave, predvsem je potrebno močno povečati število testiranih vzorcev. Pri analizi rezultatov je potrebno upoštevati tudi pomembne razlike med posameznimi psi. Povsem logično je, da se tudi njihove individualne sposobnosti zaznavanja vonja pričakovano močno razlikujejo.