Medijska dieta

Večina od nas je vsaj enkrat v življenju (ali večkrat) prišla v situacijo, ko se je prenajedla. Takrat imaš občutek, da bo samo še en grižljaj hrane pripeljal do tega, da ti bo slabo. Da si enostavno šel čez mejo, ko na hrano sploh ne moreš več pomisliti. Običajno se zadeva umiri brez hujših posledic, sledi pa ji zaobljuba, da je treba paziti, kaj in koliko ješ, ter da je mogoče skrajni čas, da si privoščiš kakšno dieto. Ne tisto shujševalno, ampak prečiščevalno.

No, podobni simptomi te lahko doletijo tudi ob medijskem prenajedanju. Slabost, želja po bruhanju in čvrsta odločitev, da boš stopil v obdobje informacijskega celibata. O, kako razumem to. Najprej se mesece prebijaš skozi vse možne medije, da ugotoviš logiko stanja, v katerem smo. Izhajaš iz dokaj naivnega prepričanja, da ti bo nekdo razložil, kaj se dogaja, zakaj se dogaja in kako bomo iz te situacije prišli z razumljivimi navodili. Žal so navodila hujša od tistih, ki jih dobiš za sestavljanje pohištva. Zmeraj nekaj manjka ali pa slika na navodilih nima nobene zveze s tem, kar imaš ti. Svet postane nekako vegast, izkrivljen, prepreden z lažmi, ki žalijo vse tvoje čute in pamet. Običajna reakcija je dvom: ali se samo meni zdi, da je to narobe, ali vendarle obstaja še nekdo, ki vidi, da je to laž ...

Če pa se v svojem hlastanju za informacijsko hrano preseliš na družbena omrežja, ugotoviš, da je lahko zadeva še bolj neznosna.

Če pa se v svojem hlastanju za informacijsko hrano preseliš na družbena omrežja, ugotoviš, da je lahko zadeva še bolj neznosna. Potrpežljivo začneš uvajati svojo osebno medijsko dieto. Preverjaš, pogledaš, kdo piše, pritegnejo te podatki, ki so preverljivi, ali pa osebna mnenja, nastala kot rezultat skrbnega mišljenja. To pa te prisili, da tudi sam začneš misliti. Kar je seveda za stanje, v katerem se nahajamo, skrajno nevarno. Lucidnost postane najbolj učinkovita oblika upora. Zaveš se tudi, da je za spremembo potrebno nekaj storiti. Stopiti izven cone udobja in se jasno opredeliti. In po možnosti tudi nekaj narediti. Potem sledijo dodatni koraki. Namesto požrešnega iskanja novih in novih informacij jih začneš skrbno odbirati. Še bolje: posvetiš se branju. Vseh tistih knjig, za katere nikoli ni bilo časa. Ali pa si jih prebral in so izginile nekje v globočinah spomina.

V družbah, ki malikujejo kulturo samo v političnih govorih, dejansko pa jo z dejanji uničujejo, smo prav mi - bralci in bralke, obiskovalci gledaliških in filmskih predstav, galerij, muzejev, koncertov - tisti, ki to kulturo varujemo in jo delamo svobodno. Zaprti in osamljeni prostorsko ostanimo odprti in povezani s tem, da podpiramo vse tiste, ki kulturo ne samo ustvarjajo, ampak jo živijo. Podobno velja za medije. Kmalu bodo minila tri desetletja uničevalne, nesposobne in razdiralne medijske politike. V vseh teh letih je bilo nemalo opozoril, kam nas bo pripeljala takšna politika. Vsak napad na medijsko in novinarsko svobodo je krčil prostor avtonomnega razmišljanja. In za vsakim napadom na eni strani in nedelovanjem institucij, ki bi morale ukrepati, pa niso, je stala konkretna oseba - od medijskega lastnika do ministra ali ministrice ter poslancev in poslank. Biti zraven in imeti moč, da ukrepaš, pa ne storiš ničesar, je enako kot biti zraven, imeti moč in storiti slabo. Najhujši pa so tisti, ki so zraven, nimajo moči in samo izvajajo ukaze.


Preberite še


Najbolj brano