Ko se je zbudil, je ubil tudi sanje
Za zglednega študenta matematike in fizike, odlikovanega vojaka Rdeče armade, so bila leta 1945, tik pred koncem druge velike vojne, usodna pisma. Aleksander Solženicin jih je v popolnoma nepravem času, ko so bili nadzorovani prav vsi, pisal svojemu prijatelju. V njih mu ni pripovedoval o svoji sreči in pričakovanju vrnitve domov, temveč o dvomu v oblast. Seveda ni napisal imen, toda vsi, ki so brali njegovo pošto, preden je prispela do naslovnika, so s skrbno izbranimi besedami, ki naj bi dokazovale njihovo ogorčenje, poročali, da dvomi v vodjo, generalisimusa Sovjetske zveze Josipa Stalina.
In potem so Solženicina odpeljali na skrajni rob sveta, prav tja, kjer so lahko samo še čakali in ugibali, kako jih bodo pokončali. To so bila prevzgojna taborišča, najprej namenjena za kaznovanje sovražnikov ljudstva in saboterjev, nato za vodilne sovjetske in komunistične politike, ki so prehitro napredovali ali pa so postali zgolj sumljivi, kasneje pa še za vse izdajalce Rdeče armade, Jude, notranje in zunanje sovražnike. Solženicin je uspel preživeti in o tem času tudi pisati knjige. Najprej roman En dan v življenju Ivana Denisoviča. Takrat so skrbno skrivane pripovedi o taboriščih postale otipljive, vidne in skorajda tako grozeče, kot so zares bile.
Oba, Solženicina in Londona, druži z Aleksejem Navalnim, ki ga je pred dnevi rusko sodišče obsodilo na tri leta in pol dolgo zaporno kazen, da so bili kaznovani z vnaprej napisanimi sodbami. Da so morali biti kaznovani, mučeni in obsojeni na izginotje.
Artur London je bil vernik, sledilec komunističnega gibanja, borec v španski državljanski vojni, taboriščnik v nemškem koncentracijskem taborišču Mathausen in namestnik zunanjega ministra Češkoslovaške republike. On ni pisal pisem, a je postal sumljiv, saj se je leta 1947 zdravil v Švici zaradi jetike, ki jo je dobil v taborišču. Na začetku petdesetih let so ga začeli zasledovati, poslušati in opazovati. Vsakič, ko je na cesti z zadnjega sedeža svojega službenega vozila previdno pogledal nazaj, jih je videl. Dan za dnem in potem so, ko je prišel domov, podobni črni avtomobili čakali pod okni njegovega stanovanja. Na enem izmed sestankov je govoril s šefom tajnih služb, ki ga je miril, da gre verjetno zgolj za napako, pomoto, da je verjetno cilj agentov nekdo povsem drug. Nekdo, ki uporablja iste ceste za pot v center mesta ali morda celo stanuje blizu njegovega stanovanja.
Potem jih nekaj dni ali tednov resda ni več opazil. Vendar mu je bilo nenavadno, da njega, ministrovega namestnika, minister ne more več sprejeti. Je zelo zaseden, so vsakič znova odgovarjale njegove tajnice. In morda bi temu celo verjel, če se ne bi vnovič pojavili črni avtomobili, ki so mu sledili. Da bi potem prišlo - kot odrešitev in dokaz, da je vse res zgolj zmota - sporočilo, da ga minister, v ponedeljek 29. januarja 1951, vabi na sestanek. Prav zato se je London že v nedeljo, dan prej, odpravil v svojo pisarno, da bi skrbno uredil sporočila, namenjena ministru. Zadnja potrditev, da je vse v redu, je bila, ko je prav to nedeljo videl, da mu nihče več ne sledi. Verjetno je bil vesel, da se je končalo in da partija znova ve, da je njen dosledni vernik.
Morda se je celo sramoval, da je podvomil v tovariše na oblasti. Dokler se njegovo vozilo ni ustavilo pred vhodom v zgradbo zunanjega ministrstva. Takrat so ga obkolili in odvlekli v zapor. Povedali so mu, da je izdajalec. Nato so ga mučili, tako kot so jih naučili sovjetski nadzorniki. Do skrajne točke, ko človek še komaj ostane živ. Hoteli so njegovo priznanje, da je ameriški vohun in da so vsi njegovi najbližji sodelavci titoistični in trockistični zarotniki. Nekako je preživel in napisal knjigo Priznanje, ki jo je novinar časnika Delo Jaka Štular takoj po izidu prevedel v slovenščino in leta 1970 poskrbel za njeno izdajo. Oba, Solženicina in Londona, z Aleksejem Navalnim, ki ga je pred dnevi rusko sodišče obsodilo na tri leta in pol dolgo zaporno kazen, druži to, da so bili kaznovani z vnaprej napisanimi sodbami. Da so morali biti kaznovani, mučeni in obsojeni na izginotje. Toda obstaja tudi razlika. Solženicinov literarni junak, Ivan Denisovič, se je ob večerih, po drugem zvoku siren, znal tudi na povsem svojstven način veseliti, ko se je lahko po napornem dnevu pogreznil v spanje. Bil je zadovoljen, da je imel srečo, saj ga niso zaprli v samico, niti ga tistega dne niso napotili kopati na najskrajnejše točke taboriščne zemlje, pa tudi zbolel ni. In mu je uspelo zbrati nekaj drobtinic kruha in kaše, kupil je tobak in bil je živ. Seveda ni bilo tako vseh 3650 dni in še one tri zaradi prestopnih let, a je le sem in tja, redko a vendarle, imel tudi takšen dan. Šuhov želi preživeti, zato mora znati izkoristiti tudi vse drobne napake v sistemu taboriščnega mučenja. Se naučiti, kako tudi prek poletja zadržati škornje za zimo, ki jih sicer takrat, ko je topleje, ne potrebuje, toda ve, da jeseni ne bo našel drugih. Kako delati ravno toliko, da ne bo padel v oči stražarjev kot saboter, ki dela premalo, a tako, da se ne bo preveč prepotil, prehladil in zbolel. Kako skriti in shraniti skorjo kruha ali kaše in kako živ dočakati naslednje jutro.
Artur London je lahko le še dvomil v samega sebe in med neprestanimi grozovitimi mučenji najprej iskal odgovor, ali morda res ni kriv, da bi potem verjel, da gre zgolj za napako tovarišev, ki bodo morali spoznati svojo zmoto in ga izpustiti. Na koncu je, psihično in telesno zlomljen, priznal svojo krivdo. Imel je srečo, da je bila njegova soproga Lisa rojena v Franciji in francoska državljanka, borka francoskega odporniškega gibanja, uporna in se ni bala. Tudi zaradi zahtev zahodnega sveta so ga po Stalinovi smrti, leta 1956, izpustili. S soprogo sta odšla v Pariz.
Aleksej Navalni leta 2021 ne čaka zgolj novega jutra, niti ne dvomi v samega sebe. V Rusijo se je po tem, ko so ga oblasti želele odstraniti, vrnil sam, saj očitno verjame v moč opozicije in se oblasti aktivno ter javno upira, razgalja njihove namere in jih obtožuje. Sedaj je on postal tožilec, ki se ga bojijo. Tudi zato, ker je s skorajda lahkotnimi koraki pokazal na imena, priimke in obraze agentov, ki so ga zastrupili s strupom, ki prinaša smrt. Latvijski portal Meduza je v torek, 2. februarja, objavil zvočni posnetek njegovega nastopa na sodišču. Navalni je sodnikom in tožilcem govoril, da ni kriv, saj se na prestajanje pogojne kazni ni mogel vrniti, ker je bil zaradi poskusa umora v komi in na zdravljenju v nemški bolnici. Da je edini razlog za njegovo novo obsodbo sovraštvo človeka, ki se skriva v bunkerju, človeka, ki ga je smrtno užalil, ker je preživel in ker ni pobegnil in se skril. A da človek, ki se skriva v bunkerju, kljub svoji neomejeni moči ne more zapreti celotne države. Sodeč po fotografijah je potem le še z vklenjenimi rokami oblikoval srce in se nasmehnil svoji soprogi.