Norišnica je bila nekoč prijetnejša in več nam je dala

Norišnica. Tako je eden od osnovnošolskih ravnateljev označil negotove razmere in zgostil občutja mnogih. Učitelji, učenci in starši dan za dnem čakamo, kakšna odločitev nas bo presenetila za prvim vogalom, kajpada ne dokončna ali zanesljiva. Šolanje na daljavo kaže negativne učinke in posledice bodo katastrofalne, opozarjajo strokovnjaki. Dovolj nam je, grmi na več koncih domovine, nekateri pa si upornike na ulicah iz udobnega zavetja brezimnosti drznejo označevati za brezvestneže, ki želijo vse pobiti - ne, na virus in življenja ranljivih se požvižga manjšina, večini je še kako mar. Ni pa pripravljena sprejeti vseh - blago rečeno - nesmislov, s katerimi nas pitajo.

Predvsem se moti, kdor zamahne z roko, češ, človek je prestal še marsikaj hujšega, tudi leto ali dve koronadobe nam ne bo prizadejalo hudega. Ukrepi v nekatere zasekajo globlje, poleg tega čas vsem ne mineva enako hitro. Za primerjavo: osnovno šolo smo, če nismo ponavljali nobenega razreda, obiskovali tako dolgo, kolikor je minilo od leta 2013 do letos. Štiriletno srednjo pa bi začeli šele leta 2017, če naj bi se končala letos - in vendar nam je bila tista davna doba mladih dni krepko daljša, mar ne? Kaj vse smo doživeli v enem letu!

Mladi zdaj ne zamujajo samo kakovostnega pouka, oropani so tudi drugačnega, recimo neformalnega izobraževanja. Ne samo zaradi virusa, sploh ne.

Ne preseneča niti televizijsko besnenje tiste punce na pragu študijskih let. Sam sem jih v nekih drugih časih izkusil na Filofaksu - žal se nisem vpisal na obramboslovje, kar bi mi dalo široko, najširšo izobrazbo, me usposobilo za vse in še več: lahko bi postal najuspešnejši demokratični despot, minister za zdravje, ljubiteljski psihiater, pacient, karkoli! A tudi kot neuporabni humanist sem hvaležen za leta v Ljubljani. Najprej sem stanoval pri starejšem gospodu, ki si je iz razpuščenih podnajemnikov zaman prizadeval izklesati disciplinirane vojake, njegova žena pa je bila tako bolna, da ni mogla nič, ji je pa vseeno nekako uspelo vohljati za mladino po bajti. To je bila prava trdnjava, za vrata do sobe sem moral uporabiti šop s petimi ključi. Gostje so bili prepovedani in po deseti zvečer nisem bil več dobrodošel. (Zakaj se mi tisti čas potem kaže kot svobodnejši od tega zdaj?)

Zatem sem stanoval pri južnem bratu, ki je imel veliko povedati čez čefurje (ne v slovenščini). In ker so bili stroški bivanja vključeni v najemnino, je bil jako varčen: potem ko je ugotovil, da je v deželo že prišla pomlad, je izključil gretje, mraz gor ali dol. Nakar smo štirje puntarji odprli vrata dveh sob in se greli kar s kuhinjskim štedilnikom. Ko je opazil norenje števca, se je gospodar ujezil - a vendarle spet prižgal centralno.

Zasebniki so znali - in še znajo - dobro ožemati podnajemnike, marsikoga so tudi prevarali, grdo opeharili za lepe zneske, zato je bil tem blagodejnejši preboj v študentsko naselje. Kjer si poceni dobil bogate izkušnje. Selitvena dinamika mi je omogočila temeljito spoznavanje splošne človeške in tudi domače regijske raznolikosti: na postelji ob svoji sem tako imel Dolenjca, po katerem sem podedoval ovijalko z vse daljšim steblom, ki je večkrat obkrožilo sobo, Štajerca, ki je v sobi švercal, v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah spretno manipuliral s prijavnimi lističi za gostujoče prenočevalce (dovoljene tri nočitve je znal raztegniti na trideset), hodil na fitnes, jedel jajčne beljake za mišice in v smeti metal mastne rumenjake, medtem pa veselo migal ob cimrovem Johnnyju Cashu, pa Gorenjca, ki je zmeraj spal z napol priprtimi vekami, kar sem ugotovil, potem ko ga je nekoč med kramljanjem pobralo, tako da sem ga zaman spraševal “ja, kaj me pa samo gledaš, zini že kaj”, Korošca, o katerem se ne spomnim ničesar, nekaj Primorcev in pa seveda Prekmurca, ki se je ustrašil, ko sem se med rokovanjem radostno zarežal: “A res, Prekmurec, super, samo ti si mi še manjkal v albumu!”

Bili so drugačni časi. Zoom smo pravili delu fotoaparata, tako se je imenovala tudi Galuničeva oddaja, o kakem drugem zoomu pa se nam še sanjalo ni. Posebno, obsežno in zelo zanimivo poglavje te štorije so kajpada študentski žuri. Pa norčije, povsem drugačne od sedanje norišnice. Res, kaj vse smo doživeli v enem samem letu! Mladi zdaj ne zamujajo samo kakovostnega pouka, oropani so tudi drugačnega, recimo neformalnega izobraževanja. Ne samo zaradi virusa, sploh ne.  


Preberite še


Najbolj brano