Nisem hotela. Pika.

No, no, nooo, kaj je zdaj to, pobožaš osnovnošolko po zadnji plati, čez trideset let pa te toži za spolno zlorabo! Natanko takšna je bila prva reakcija v srbski in hrvaški javnosti, ne le s strani mačistične množice, tudi z nekaterih političnih in medijskih vrhov. Po treh, štirih dnevih - druga pesem: gibanje Nisam tražila (Nisem hotela) na naslovnicah in v prime timeu vseh televizij in portalov. Stvari so se premaknile: šef policije v Dubrovniku je dobil bliskovito odpoved po tem, ko so ga štiri policistke obtožile za spolno nadlegovanje, kar v ljudskem jeziku pomeni otipavanje, nespodobna vabila in ponudbe za nepozabno noč z njim ... Če ne gre drugače, pa po sili, ne?

Plaz se je sprožil po tem, ko so pogumne Beograjčanke in Zagrebčanke kot navadne nasilnike ovadile ne kakšne marginalce, ki ženske zalezujejo po vežah, temveč samo smetano družbe, svoje profesorje z vrha srbske in hrvaške akademske skupnosti. Nekaj novega za Balkan? O ne, to je stara, skozi tisočletja okamenela patriarhalna zgodba, ki jo je sicer “socializem s človeškim obrazom” skušal omiliti, a se je kljub emancipatornim zakonom temeljno pop sporočilo še vedno glasilo - žena naj bo doma! Naši ljubi fičfiriči, pijanci, tamburaši, turbofolkarji in ostali frajerji nam celo novejšo zgodovino pojejo nedolžne pesmice v slogu te, tako popularne: “Kad naš brod krene, krene, u lov na žene, na jarbolima stojimo mi” ...

Rafinirano in manj rafinirano nasilje nad žensko pa je bolj kot sociološko ali antropološko predvsem prvovrstno politično vprašanje.

To in zgolj to je bistvo zgroženosti tukajšnjih moških nad dejanjem beograjske igralke Milene Radulović, ki mu je sledilo še nadaljnjih sto prijav nasilniškega vedenja akademskih državljanov. Nekdanje študentke zagrebške Akademije za dramsko umetnost so prijavile 25 primerov, osem z imenom in priimkom. Imenovani nadlegovalci za zdaj modro molčijo. Kot modro molči celoten balkanoidni mačo svet. Kajti: po veljavnem hrvaškem zakonu se posilstvo, ki je predmet pregona, obravnava le, če je prijavljeno do tri mesece po domnevnem inkriminiranem dejanju. Domnevnem? Ja, domnevnem, saj sodobne ženske vendar izzivajo nedolžne dedce, kar ozrite se: gole noge, globoki izrezi, izzivalni pogledi ... Vse to je le poziv, uboga, od nagona zasužnjena moška roka pa nima druge rešitve, kot da zgrabi, kar ji je ponujeno ... Šokirana intelektualna, akademska, medijska, liberalna moška srenja Beograda in Zagreba, z redkimi izjemami - užaljeno molči.

Ne molči cenjeni zagrebško splitski pisatelj Renato Baretić, katerega stališče delim v popolnosti: “Novost je tudi to, da se danes bolj jasno kot kdajkoli vidi in glasneje kot kdajkoli sliši, da spolno zlorabljanje ni le zabava škrbastih kmetavzarjev z zrahljanimi kravatami. Tudi doslej smo sicer imeli primere, v katerih so se kot surovi seksualni plenilci pojavljali do včeraj ugledni pripadniki naše provincialne elite, vendar je šlo za osamljene incidente. Sedaj se izkazuje, da je ta mentalna anomalija še kako razširjena v univerzitetnih in umetniških krogih, med t.im. vzvišenimi duhovi, ki pod krinko visoke znanosti in eterične umetnosti skrivajo bolno potrebo po poniževanju žensk in vsega ženskega. Posamič in na splošno. Za mojo generacijo je že prepozno, verjetno tudi za naslednjo: odrasli smo v okolju, kjer je bilo povsem sprejemljivo za ženske uporabljati tudi najbolj vulgarne 'sinonime' ... Gibanje 'Nisem hotela' doživljam kot možen mejnik in plamenček upanja, da generacija mojih vnukov ne bo odraščala v takšnem okolju. Če naj se to upanje uresniči, ne bo dovolj zakonsko opolnomočiti in opogumiti potencialne žrtve ter dramatično poostriti kazni za nasilneže, temveč postopno, korak za korakom, vztrajno spreminjati kolektivno mentaliteto.”

Težava ni le v pozabljanju zgoraj omenjenega “človeškega obraza”, temveč tudi tiste druge plati balkanske dediščine, po kateri je bilo dvigniti roko nad žensko - zavržno. Nasilje nad šibkejšimi je seveda vedno obstajalo, toda bilo je obsojano, kaznovala ga je skupnost, celo Cerkev. Novodobno nasilje nad ženskami (in vsemi šibkejšimi) je še en rezultat balkanskega tranzicijskega “etnobanditizma” (po Ervinu H.M.), ki je preprosto še vedno del naše stvarnosti. Rafinirano in manj rafinirano nasilje nad žensko pa je bolj kot sociološko ali antropološko predvsem prvovrstno politično vprašanje.


Preberite še


Najbolj brano