“Z vsako minuto žalosti zapravimo šestdeset sekund veselja”

“Jaz bi že zdavnaj umrla, če bi si vzela za to čas,” je Jolka Milič, prevajalka in tkalka čezmejnih vezi, z značilno samoironijo zapisala v svoji zbirčici Jolkizmi leta 2016, v letu jubileja, ki ga, kakor ostalih, ni marala. V sredo je njeno srce odbilo zadnjič, a ni si je težko predstavljati, kako benti in jo skrbi, ker ni dokončala tega ali onega prevoda. V 95. letu, ki bi ga dopolnila - a ne tudi praznovala - februarja, je odšla, da bi v resnici ostala brezčasna “frajerka”.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

SEŽANA > Najpogostejši pridevnik, ki smo ga novinarji in prijatelji pristavljali Jolki Milič, je bil neumorna. In resnicoljubna. Pa nabrita. Duhovita. Natančna. V Sežani, kjer se je rodila leta 1926, je živela, ustvarjala in nas v svoji odprti hiši sprejemala (skoraj) do predvčerajšnjim. Po končanem učiteljišču v Gorici in delu na banki se je kmalu povsem posvetila veliki ljubezni - književnosti in postala samostojna ustvarjalka.

Ne pesnica, tkalka vezi

Od leta 1954 je objavljala kritike, eseje, začela je prevajati in tudi objavljati pesmi. Kljub pesmim, ki so leta 1972 izšle tudi v posebnem pesniškem listu, v katerem sta koprska Lipa in Založništvo tržaškega tiska izdala tudi velikane, pa sebe ni oklicala za pesnico.

Jolka Milič (1926-2021)

“Člen, ki ga pogrešam v ustavi: vsi za enega, eden za vse, čisto nobenemu pa privilegije.”

Je pa za zato ogromno naredila za slovensko poezijo kot prevajalka in tkalka vezi med italijanskimi in slovenskimi ustvarjalci ter založniki. Ne le Srečko Kosovel, tudi ali pa samo po njeni zaslugi, kot smo zapisali pred leti, so pri naših zahodnih sosedih zazveneli Ciril Zlobec, Kajetan Kovič, Mila Kačič, Boris Pangerc, Josip Osti, Tomaž Šalamun, Aleksander Peršolja, Jurij Paljk, Ivo Svetina, Barbara Korun, Brane Mozetič, Maja Vidmar, Marko Kravos in mnogi drugi, kakor tudi italijanski v slovenščini. Uredila je skoraj 80 knjig, na stotine njenih prevodov je tako v knjigah kot tudi na spletu, kjer je ponosno objavljala v reviji Fili d'aquilone s sedežem v Rimu, ki jo je od leta 2006 sourejala.

Nagrad je prejela ničkoliko. Med njimi leta 2014 prvo nagrado mira Ženskega združenja pri Slovenskemu centru PEN. Da je “vzor pokončnosti, poguma, odkritosrčnosti in bojevitega zagovarjanja osebnih stališč, v katerih brani podcenjeno in spregledano ustvarjalnost žensk”, so tedaj zapisale in ujele bistvo.

Ob suhoparnem nizanju podatkov se namreč nikakor ni mogoče približati strastni kritični bralki, ki je do zadnjega živela obkrožena s knjigami, kupi zanimivega branja, ki jo je vznemirjalo, razveseljevalo in vedno znova spodbujalo k prenašanju misli in verzov v sosedov jezik. “Kulturna spletična”, kakor se je sama poimenovala, se je v medijih odzivala polemično, z občutkom za pravičnost.

“Menimo, da sveta ne zanima, kaj počnemo. Jaz pa sem ubrala drugo struno in prepričujem svet, da smo vsaj enaki, če ne v marsičem tudi boljši. In mislim, da mi kar uspeva,” je o domači ustvarjalnosti dejala pred leti. In kakšna bo ostala v spominu ustvarjalk in ustvarjalcev?

Za piramido dobrih del

Tržaški pesnik Marko Kravos pravi, da je bila Jolka Milič njegova sopotnica in soseda že od študentskih let. “Bila je zelo krhek, občutljiv človek. Imenitno je razbirala pisave in ljudi okrog sebe, jim gledala v drobovje. In iz tega kdaj zganjala javni cirkus v javnih pismih. Kar za piramido dobrih del je sestavila, da bi se kulturna razmerja med Slovenci in Italijani spremenila v ploden odnos in radoživo sodelovanje. Ob njeni smrti je tudi med sosedi Italijani zazijala vrzel,” poudarja Kravos.

Jolka se je lanskega novembra razveselila Jenkove nagrade, ki jo je prejel Brane Mozetič, gejevski pesnik, čigar pesniško zbirko Banalije je leta 2011 prevedla v italijanščino. “Z Jolko sva sodelovala in prijateljevala vsaj 30 let, in to verjetno prav zaradi njenega zelo odprtega odnosa do LGBT-vsebin, kar je bilo zelo neslovensko. Samoiniciativno mi je iskala odlomke za mojo antologijo homoerotike v slovenski literaturi in tudi za moje druge antologije. Da ne omenjam, kako neobremenjeno je prevajala mojo poezijo v italijanščino in jo promovirala. Navajen sem, da se ljudem ob teh temah vedno enkrat zatakne, njej se ni nikoli. Tudi zato je bila tako posebna,” se spominja Mozetič.

V italijanščino je na njegovo pobudo prevedla tudi izbor iz prvih treh pesniških zbirk Milana Šelja, prav tako LGBT-pesnika, ki živi med Londonom in Krasom. Z Jolko se je Šelj zadnjič videl pozno jeseni, ko ji je prinesel svojo zbirko pesmi za otroke Kosmatice.

Plačilo v zadovoljstvu

Nato sta si pisala tik pred novim letom, ko mu je nenapovedano iz podarjene zbirke prevedla tri četrt pesmi v italijanščino: “In mi v pismu napisala: 'Pošiljam nekaj prevodov, tako sem si prislužila slikanico za svoje pravnuke.' S svojo gesto in širino duha me je ganila,” pravi Šelj in dodaja: “Jolka mi je bila vedno draga in v zgled; s svojo marljivostjo, radovednostjo, porednostjo in energijo. To jo je delalo mlado in taka bo za vedno v mojem srcu.”

Poklicali smo tudi direktorico Kosovelove knjižnice in sežansko pesnico Magdaleno Svetino Terčon, katere pesmi je prav tako Jolka prevedla v italijanščino. “Ob uri, ko se je poslovila, sem bila na spletnem sestanku. Pogovarjali smo se brez pravih idej in uporniške žilice. 'Le kaj bi Jolka naredila, če bi nas zdaj poslušala?' sem se vprašala. In že sem videla pred sabo tisti njen prst, kako mi žuga in se zraven smehlja. Opogumila sem se in skočila z besedo na dan,” je pesnica povzela nenavadno naključje. “Nekoč mi je Jolka napisala: 'Čas teče in nič ne reče, a hvala bogu jo šiba proti pomladi.' In kakšna bo sedaj pomlad brez nje?” se upravičeno sprašuje.

Maja Razboršek, pesnica in upokojena knjižničarka, pa: “Kakšna globoka vrzel bi bila Jolkina izguba, če je ne bi poznali! In kako neznansko globlja je, ker smo jo!”

A Jolka bi se namuznila: “Draga. Z vsako minuto žalosti zapravimo šestdeset sekund veselja.”


Najbolj brano