Dober jezik je sestavljen iz drobcenih pravilnosti
Pravijo, da se najhujše húdo najpogosteje prikriva v majhnih spodrsljajih. Zato, ker se samo velikim izogibamo, majhnih pa ne vidimo. Podobno je v jeziku. Drobcenih napak, ki motijo, ne vidimo.
Novogoričanka Ana Cukijati, novinarka Primorskih novic, sicer pa jezikoslovka po izobrazbi, je nabrala zanimiv seznam besednih zvez, pri katerih se nam porodijo: ali kak slovnični dvom, kako dvoumje ali kaka nejasnost in podobno. Našteva jih posamezno, zato bom vsako izmed njih razvozlal posebej in obenem na vprašanje odgovoril. Tako piše: “Spoštovani, znova sem nanizala več jezikovnih zagat, ki vam jih pošiljam v analizo. Pojavljajo se tako v zapisanih besedilih kot v javnih govorih in seveda v pogovornem jeziku. Veliko njih pa tudi v medijih in družbenih omrežjih. Velik vpliv na jezik govorcev in piscev imajo v zadnjem času prav družbena omrežja - s svojimi objavami in komentarji, v katerih se nihče preveč ne ozira na pravilno rabo knjižnega jezika. Zadnje čase me najbolj motijo v nadaljevanju našteti primeri - kaj porečete o njih?”
•Vprašanje: “Pogosto se uporablja fraza 'Za majhen denar'. Torej da je nekaj poceni oziroma da storitev lahko dobimo pol zastonj. Vprašujem: Od kod se je ta fraza vrinila v slovenski jezik in ali sodi samo v pogovorni ali tudi v knjižni jezik?”
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
Razlaga in odgovor: Oznaka “majhen denar” je prevedena iz nemščine, ki je od nekdaj soseda našega jezika in uradni jezik države Avstrije, v kateri smo živeli polovico tisočletja in več. Nemški izraz: klein (majhen) Geld (denar) smo že lepo ponašili s samostalnikom “drobiž” in s prislovom “poceni”, toda morda je prav bratovska srbohrvaščina, kjer se marsikaj dobi za “male pare”, pripomogla, da se današnje dni spet uveljavlja izraz “za majhen d'nar”, ki se je v pravilnem zapisu udomačil tudi v knjižnem jeziku.
•Vprašanje: “Najverjetneje se je iz sosednje srbohrvaščine prikradla v naš jezik fraza 'Mu je bil mentor'. Ustrezneje domače je po mojem 'Bil je njegov mentor'.”
Razlaga in odgovor: Opisi, kakor so “Mu je bil mentor”, “Slovenec Slovencu Slovenka” ali “Slovenec naj bi bil Slovencu kakor bratu brat”, zvenijo rahlo nenavadno, a so v knjižni materinščini pravilni in niso vanjo vdrli iz srbohrvaščine. Slovenščina namreč že od starih časov svojino rada označuje z 2. ali 3. sklonom osebnega zaimka namesto s svojilnim zaimkom. Na primer: “nje pogledi” namesto “njeni pogledi”; “Tomo mi je zvest prijatelj” namesto “Tomo je moj zvest prijatelj”. Ker take zveze izvirajo iz davnih časov, čutimo sicer ob njih nadih starinskosti, a so v knjižni materinščini povsem pravilne. Izrazi “je njega boter”, “mu je boter” in “njegov boter” so torej pravilni. In dubiis libertas - v dvomih si svoboden. V dvomih je za vsakogar pravilno eno in drugo. Le politik te modrosti ne upošteva, ker nikoli o ničemer ne podvomi.
•Vprašanje: “Gotovo ste o naslednji zagati že kdaj pisali v Minuti, ampak smiselno je staro znanje kdaj tudi obnoviti. Kaj je pravilno: 'Smo jim bili priča' ali 'Smo jim bili priče'? Ali bi morala zaradi množinske oblike pomožnega glagola 'smo' biti v množini tudi beseda priča?”
Razlaga in odgovor: V tem primeru se poraja dvom, če je pravilen prvi ali drugi zgled ali morda kar oba. Pravilnost je odvisna od pomena, ki ga hočemo dati prvemu ali drugemu. Če je “priča” vsak posameznik zase, je prav zapisati, da “smo jim bili priče”; če pa vsi pričajo kot skupina, celota, je prav zapisati, da “smo jim bili priča”. Z vidika slovnice je pravilno eno in drugo.
•Vprašanje: “Kakšno pa naj bi bilo pravilno povedkovo število v naslednjih dveh primerih: 'Večina anketirancev je bila zaposlena' in 'Večina anketirancev je bilo zaposlenih? Se v tem stavku povedkovo določilo (zaposlena, zaposlenih) veže na 'večino' ali na 'anketirancev'?”
Razlaga in odgovor: Tudi tu se moramo zateči k popustljivi sodbi, da imajo v dvomu prav tako levičarji kot desničarji. Izraz “večina” si namreč lahko razlagamo kot osebek v stavku. Zato se mora povedek ujemati z njim v spolu in številu. Torej: “Večina anketirancev je bila zaposlena.” A izraz “večina” ima lahko tudi pomen prislova “največ” in se zato povedek ravna po samostalniku “anketirancev”. Torej: “Večina (največ) anketirancev je bilo zaposlenih.” Če se nam kak tak zapis zazdi okoren, se mu izognemo s preoblikovanim stavkom, na primer: “Anketiranci so bili zvečine zaposleni.”
•Vprašanje: “Pa še en dvomljiv primer: 'Nanizali bomo nekaj resnic, ki so povezane s pojmom stres' in 'Nanizali bomo nekaj resnic, ki so povezane s pojmom stresa'. Je bolj pravilno 's pojmom stresa' ali 's pojmom stres'?”
Razlaga in odgovor: Tu ni dvoma. Po slovnici je bolj prav zapisati in reči “s pojmom stres”, ne “s pojmom stresa”. Tako kot pišemo in rečemo “z besedo mati”, ne “z besedo materjo”. Je pa prav, če rečemo: “Vsebina stresa ...”, “Obravnava stresa ...” itd.
•Vprašanje: “V rabi sta dva prislova, ko želimo reči, da nekaj ni znotraj. Je tisto nekaj torej 'zunaj' ali 'izven'? Naj zapišemo 'Veliko klišejev o ženskih menedžerkah se pojavlja zunaj delovnega okolja' ali 'Veliko klišejev o ženskih menedžerkah se pojavlja izven delovnega okolja'?”
Razlaga in odgovor: Prislova zunaj in izven sta pomensko blizu, vendar ne enakovredna. Prislov zunaj, ki zveni domače, označuje kraj, kjer se kaj dogaja. A prislov izven kaže smer premikanja, saj to pomenita tudi njegovi sestavini “iz” in “ven”: torej ven iz notranjosti. Toda ta prislov ne pomeni smeri gibanja, ampak kraj dogajanja. Na primer: Gledališka predstava je izven (zunaj rednega programa). Ker “izven” ne zveni domače, ga v preteklosti in vse v današnje dni nismo z radostjo sprejemali, a se je že trdno usidral v naši knjižni materinščini. Ne moremo ga več izgnati, čeprav je v primerjavi z “zunaj” bolj papirnat in nič ljudski.
•Vprašanje: “Velikokrat podvomimo, kako naj pravilno uporabljamo besedo 'namreč' na začetku stavka. Ali ji sledi vejica? Primer: 'Namreč, veliko ljudi se upira cepljenju.'
Razlaga in odgovor: Navedeno žalostno ugotovitev o neuspehu v vojni proti zvitemu koronavirusu lahko zapišemo na dva načina: ali 1. “Veliko ljudi se namreč upira cepljenju” ali 2. “Namreč, veliko ljudi se upira cepljenju.” V 1. primeru je “namreč” vgrajen v stavek in zato za njim ni vejice. V 2. primeru je pa “namreč” vzet iz stavka in je izpostavljen na njegov začetek. Zato je treba za njim zapisati vejico. Zgledov s takšno vejico je množica. Le še eden: “Sosed je hudič v prepiranju, a njegova 'ona', žena, ta je trikratna hudičevka!”
•Vprašanje: “Kako pa vejico uporabljamo pri pojasnilu, ki ga uvajamo z 'in sicer'? Primer: 'Živi v Ljubljani, in sicer na Viču.' “
Razlaga in odgovor: Prvotni stavek naj bi se glasil: “Živi sicer na Viču v Ljubljani.” Če pojem “sicer” spremenimo v pojasnilo, moramo pred njim postaviti vejico: “Živi v Ljubljani, in sicer na Viču.”
Med podobna pojasnila sodijo izrazi “kot rečeno”, “kot dogovorjeno” itd. Če so izpostavljeni, moramo za njimi postaviti vejico: “Kot rečeno, v bitki proti virusu še nismo zmagali. A bomo!”
Drage bralke, spoštovani bralci, Ana Cukijati nam je navedla toliko vprašanj, da mi na vsa, žal, ni uspelo dovolj temeljito odgovoriti. Posnemajte jo še vi: Pošljite mi vprašanja o jeziku, ki jih srečujete vsak dan ob branju in poslušanju slovenskih medijev! Vam bom zelo hvaležen. Lepo vas pozdravljam.