“Cena, ki jo bomo plačali, je manj usvojenega znanja“

Damijan Štefanc, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je prepričan, da osnovnošolcem, dijakom in študentom s poukom in predavanji na daljavo povzročamo škodo in da se bomo morali s to težavo resno spoprijeti. Pravzaprav bi jo že morali vzeti v zakup in imeti pripravljene različne strategije za zmanjševanje negativnih posledic. Razmisleke, ki jih narekuje korona kriza, pa bi lahko nadaljevali v smeri, kakšno izobraževanje in šolstvo si v Sloveniji želimo.

Pouk na daljavo prinaša velike spremembe, pa vendar ne vlada ne ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nista imenovala strokovne posvetovalne skupine, kot so jo za zdravstveno področje z Bojano Beović na čelu. Dr. Damijana Štefanca smo najprej vprašali, ali je kdo od pedagogov po njegovih informacijah predlagal imenovanje podobne posvetovalne skupine za izobraževanje oziroma je opozoril, da bi bila taka skupina potrebna. “Ne vem, da bi bila ustanovljena takšna skupina. Že v aprilu, v prvem valu epidemije, se nas je skupina strokovnjakov srečala z ministrico Simono Kustec. Na tistem sestanku, na katerega smo bili povabljeni, smo dali pobudo, da bi ustanovili posvetovalno skupino, in bilo je razumeti, da jo bo ministrstvo oblikovalo. Kasneje nisem bil več vabljen, da bi sodeloval pri aktivnostih ministrstva, povezanih s covid razmerami, in ne vem, da bi bil kdo od kolegov, s katerimi sodelujem, v takšni skupini. Ne vem niti, v katerih krogih potekajo na ministrstvu pogovori in iskanja strokovnih rešitev. Vprašanje je na mestu, vendar bi ga bilo smiselneje postaviti ministrstvu.”

V znanju bo zazevala precejšna luknja

Otroci in mladostniki bodo sčasoma najbrž pozabili na to obdobje, neprijetnosti običajno hitro odmislimo, tudi pomanjkanje fizične aktivnosti bodo že nadoknadili. Bojazen je, da so postali preveč odvisni od digitalnih naprav in se še bolj oddaljili od vrstnikov ter da jim bodo ostale posledice zaradi neenakih možnosti pri dostopu do računalnika in interneta ter neenake podpore učiteljev in staršev.

“Ni najbolj modro, da smo preprosto razglasili, da osnovnošolcem in dijakom določenega znanja ni treba usvojiti ali ponotranjiti in da učiteljem nekaterih ciljev ni treba doseči.”

“Med otroki in mladimi prihaja v času izobraževanja na daljavo do velikih razlik. Najkrajšo bodo potegnili tisti, ki prihajajo iz ekonomsko in socialno manj spodbudnih okolij ter že imajo težave z dostopom do različnih informacijsko-komunikacijskih naprav. To so običajno prav tisti, ki imajo slabše možnosti, da bi jim domače okolje nudilo ustrezno izobraževalno podporo in pomoč, ki ju potrebujejo pri učenju, še zlasti pa pri izobraževanju na daljavo. Treba se je zavedati, da je že za nas starše, ki vemo, kako delujeta šolski sistem in proces obravnave učnih vsebin v šoli, kar precej naporno pomagati lastnim otrokom, kaj šele staršem, ki takšne pomoči ne zmorejo, ker imajo premalo znanja ali časa oziroma druge težave. Slabo se piše tudi otrokom, ki jim starši ne morejo privoščiti dodatne, plačljive učne pomoči. Na vse te posledice in zlasti socialne razlike ter razlike v znanju, ki bodo nastale, bi morali že zdaj misliti ter iskati ustrezne strategije in rešitve, kako jih odpravljati zdaj in kako, ko se bodo učenci vrnili v šolo. Na kakšen način bomo torej poskrbeli, da bomo ta primanjkljaj čim bolje nadoknadili in razlike med otroci in mladostniki čim bolj zmanjšali, da bomo kot država vsem zagotovili, kar jim v 21. stoletju moramo: kakovostno splošno ter poklicno in strokovno izobrazbo.”

Ministrstvo je napovedalo nekaj izhodov v sili: eno ocenjevalno obdobje, nižje standarde pri maturi ... Učencem bodo torej pogledali skozi prste, luknje v znanju pa jim bodo zaradi dveh lockdownov v dveh šolskih letih zapored najverjetneje ostale.

“Mislim, da bi morala vzgoja in izobraževanje v naši družbi postati politična in družbena prioriteta. Dejstvo, da to ni, se kaže prav v odnosu, ki ga imamo do izobraževanja v tem času.”

“V tem obdobju, ko poteka izobraževanje na daljavo, vseh ciljev, ki bi jih morali učitelji skupaj z osnovnošolci in dijak doseči, ni mogoče dosegati. Lahko predpostavimo, da bo v njihovem znanju zazevala kar precejšnja luknja. Kako se bomo lotili te problematike, je strokovno in sistemsko vprašanje, ki bi ga morali odpreti. Mislim, da bi morala biti strategija države in njene šolske politike v tehtnem premisleku o načinu zagotavljanja ustrezne kakovosti znanja in izobrazbe. Ni najbolj modro, da smo preprosto razglasili, da osnovnošolcem in dijakom določenega znanja ni treba usvojiti ali ponotranjiti in da učiteljem nekaterih ciljev ni treba doseči. Mislim, da je to precej kratkovidno, je pa za politiko v tem trenutku najbrž najlaže, izhod v sili, kot ste rekli. To je pot, po kateri si šolska politika kupuje socialni mir.

Zniževanje zahtev po znanju v javnosti najbrž ne bo naletelo na neodobravanje, lahko celo pričakujemo, da bo v pomembnem delu javnosti razumljeno kot nekaj nujnega, ker vseh ciljev ni bilo mogoče doseči. Pa vendar, še enkrat poudarjam: cena, ki jo bomo plačali, je manj usvojenega znanja in posledično slabša kakovost izobrazbe, vsaj v tem obdobju. Veliko je odvisno tudi od tega, kako bomo ravnali v prihodnje. Kot sem že omenil, je skrajni čas, da začnemo razmišljati o tem, kako bomo nadomestili izpad običajnega pouka, in o negativnih posledicah, ki jih ima tako dolgo izobraževanje na daljavo. Pouk zunaj šol poteka že od sredine oktobra, to pomeni dobršen del šolskega leta. Če temu prištejemo še obdobje v preteklem šolskem letu, dobimo generacijo šolajočih, ki je doma že eno šolsko leto, če malo zaokrožim, kar je nesprejemljivo. Nesprejemljivo je tudi, da še zdaj ne vemo, kako se bomo lotili reševanja teh težav.”

“V triletnih bolonjskih programih imamo podobno zagato kot v triletnih poklicnih. Imeli bomo generacijo 'bolonjcev' prve stopnje, za katere ne vemo, če bodo na fakulteti opravili polovico študija.”

Kje bi bilo smiselno potegniti črto in priznati primanjkljaj, na stopnjah pred visokošolskim izobraževanjem? Standarde smo znižali tudi četrtošolcem, ki bodo na tak način začeli študij. Kako pa bodo primanjkljaj nadoknadili osmošolci in devetošolci, glede na to, da so učni programi tako zajetni, da jim včasih še učitelji težko sledijo?

“Učni načrti so pripravljeni za vsak predmet posebej na ravni celotnega programa. V osnovnih šolah imamo, na primer, učni načrt za geografijo, v katerem so zapisani vsi cilji za ta predmet za vse osnovnošolske razrede, v katerih poteka pouk tega predmeta. To seveda pomeni, da je nekaj fleksibilnosti pri tem, kako učitelji dosegajo cilje učnega načrta, in pri tem, kakšna je dinamika doseganja ciljev skozi razrede. Če se pogovarjamo o osnovnošolcih in dijakih, ki bodo izobraževanje nadaljevali v okviru istega programa, v prvem, drugem, tretjem razredu devetletke oziroma prvem, drugem, tretjem letniku srednje šole, denimo, bi bilo smiselno iskati rešitve v prerazporejanju ciljev in iskanju možnosti, kako bomo kasneje dosegli tisto, česar zdaj nismo mogli. Obenem bi morali razmisliti, ali je mogoče vsaj delno prispevati k odpravi negativnih posledic in kako bi bilo v srednji šoli mogoče doseči cilje, ki jih ni bilo možno v osnovni. To je večja težava, saj je srednješolskih programov veliko in se med seboj zelo razlikujejo.

“S takšnim odnosom se igramo s prihodnostjo naše družbe, v kateri bodo prav ti ljudje, ki so sedaj izpostavljeni mačehovskemu odnosu do šolstva in znanja, čez nekaj desetletij tisti, ki bodo morali poskrbeti za nas, ki bomo takrat starejši in bomo potrebovali njihovo družbeno solidarnost.”

Tudi vprašanje, kaj lahko naredimo za osmošolce in devetošolce, za katere vemo, da bodo težko nadomestili primanjkljaj iz tega obdobja, terja precej zahtevno strokovno razmišljanje. Kar zadeva dijake v zadnjih letnikih srednješolskih programov, zlasti tiste, ki se pripravljajo na maturo, pa mislim, da smo naredili napako, da nismo dovolj preučili, kako bi jim vendarle zagotovili bolj kakovosten proces. Težko je na pamet in rokohitrsko operirati z rešitvami, ampak pozval bi k posebni skrbi pri izobraževanju zlasti najmlajših in dijakov v zaključnih letnikih. Žal šolska politika ne daje vtisa, da takšne razmisleke resno opravlja, tako da ne vem, kaj je možno narediti za dijake, ki končujejo srednjo šolo. Mislim, da je to velika težava.”

Čas je za novo belo knjigo

V drugih letnikih triletnega poklicnega izobraževanja bodo izpustili skoraj dve tretjini praktičnega pouka. Bi bila sistemska rešitev zanje ponavljanje letnika, ker je težko zagotoviti ustrezne prilagoditve in jih ni mogoče pripraviti čez noč?

“Bojim se, da bo izobraževanje na daljavo privedlo do tega, da bodo pričakovanja do znanja študentov skromnejša, kot bi bila, če bi študirali v običajnih okoliščinah.”

“Vse te prilagoditve bi že morali imeti pripravljene. To, da jih ni, da niso dovolj premišljene oziroma da so šole pri tovrstnih razmišljanjih bolj ali manj prepuščene samim sebi, je nesprejemljivo. Zamisli, da bi kar cele generacije ponavljale letnik, pa nisem naklonjen, ker bi to pomenilo, da bi prav njim izstavili račun za to, da so izgubili preveč izobraževalnega časa, čeprav sami za to niso nič krivi. Mislim, da v takšno rešitev ne bi šla nobena šolska politika. Tudi zato ne, ker so razlike v doseganju učnih ciljev med šolami, dijaki in lahko tudi med različnimi predmeti na istih šolah precejšne in bi to lahko povzročilo samo še dodatne nepravičnosti. Mislim, da bi morali iti v smeri iskanja rešitev, ki bi dijakom ponudile možnost, da nadoknadijo zamujeno. Iskati bi morali takšne sistemske in strokovne rešitve, da bi učenci dobili čim več možnosti, da bi kompenzirali primanjkljaje in odpravljali negativne učinke.

(foto: Žiga Živulović jr./BOBO)

“Težnje, da bi izobraževanje podvrgli tržnim vplivom in logiki kapitala in bi postalo še ena v vrsti storitev, ki jih uravnava svobodni trg, so že nekaj let prisotne. Od nas je odvisno, ali bomo dopustili razgradnjo javnega šolstva.”

Vlagati bi morali v učno infrastrukturo, omogočiti, da bi učenci lahko obiskovali knjižnice in na šolah dobili še dodatno učno pomoč. Šole, ki so javni prostor, bi morale še bolj odpreti vrata. Odprta bi morala ostati tudi po koncu pouka, da bi učenci lahko prišli do strokovnih delavcev ali da bi v šolski knjižnici lahko uporabljali literaturo in sodobno tehnologijo ... Mislim, da bi morali iti intenzivno v to smer in da se odgovorna šolska politika temu v prihodnjem obdobju ne bo mogla ogniti. Iskati bo treba rešitve, ki jih na hitro ni mogoče dobro domisliti, ker terjajo resen spoprijem z empiričnimi podatki, pridobljenimi z raziskavami. Seveda bo treba upoštevati tudi mnenja in izkušnje ravnateljev, učiteljev in strokovnjakov, ki se ukvarjamo tudi s teoretično ravnijo izobraževanja, ter mnenja in izkušnje učencev in staršev. Tak proces terja precejšnje vložke, a daje bistveno boljše rezultate od ad hoc rešitev in represivnih korakov, kot je, denimo, ponavljanje razredov ali letnikov.”

Menite, da je kriza tudi čas, da bi pretehtali sistem in ga izboljšali? Na devetletko letijo številne kritike, da ima preveč informacij in balasta.

“Smiselno bi bilo odpreti tudi razpravo, kakšen šolski sistem si želimo, na čem naj temelji in koliko smo kot družba pripravljeni vanj vložiti. To so bile namere prejšnje politične garniture na ministrstvu za izobraževanje, ki se je, resda malce neposrečeno, lotila projekta priprave nove bele knjige. Malo zatem se je zamenjala vlada in je nastopila epidemija, tako da je vse potihnilo, ampak januarja lani smo se zelo intenzivno pogovarjali, da naj bi v našem prostoru nastala nova bela knjiga. Ta kriza, ki jo imamo, sproža še dodatna vprašanja o tem, ali smo lahko zadovoljni s sistemom, kakršnega imamo. Mislim, da bi bilo ta vprašanja potrebno resno načeti, vendar gre za večletni proces, če si država resno in odgovorno zastavi pripravo reforme izobraževalnega sistema.

Zagotovo pa bo to, kar doživljamo zdaj, neko izhodišče za tovrstne razmisleke. Samo upam, da bo naša prihodnja šolsko-politična garnitura dovolj modra, odgovorna in preudarna, da se bo teh vprašanj lotila z vso potrebno resnostjo in da nas bo tudi potegnila iz več kot 15 let trajajočih zaskrbljujočih razmer na področju šolske politike. Mislim, da bi morala vzgoja in izobraževanje v naši družbi postati politična in družbena prioriteta. Dejstvo, da to ni, se kaže prav v odnosu, ki ga imamo do izobraževanja v tem času. Res upam, da se bo v prihodnje kaj spremenilo.”

Praktičnega znanja se na daljavo ne da dobiti

Kako uspejo študentje slediti predavanjem na daljavo?

“So že odrasli ljudje in z njimi izobraževanje poteka drugače kot z osnovnošolci, ampak tudi pri njih se je treba zavedati, da nimajo vsi tehničnih in materialnih možnosti, da bi kakovostno sodelovali pri izobraževanju na daljavo. Niso vsi dobro tehnološko opremljeni in nimajo vsi dobrih infrastrukturnih pogojev; veliko jih živi v sobah, ki si jih delijo z drugimi študenti, ali pa doma, v premajhnih stanovanjih. Veliko stisk je tudi med študentsko populacijo.”

Potek študija medicine in drugih naravoslovnih ved si je težje predstavljati na daljavo kot študij družboslovja.

“Določenih delov študijskih vsebin različnih programov ni mogoče kakovostno izvesti na daljavo, zlasti tiste dele, ki so povezani z usvajanjem praktičnega strokovnega znanja. Ne samo pri medicini, tudi del študija na pedagoških fakultetah morajo študentje opraviti zunaj fakultet, v šolah in drugih institucijah. Študentje na praksi so bili ta del zdaj primorani opraviti na daljavo ali pa počakati, da bodo spet odprli šole. Podobno je s študenti ekonomije, ki morajo na prakso v podjetja, ki so zdaj lahko zaprta. Praktičnega znanja ne morejo dobiti. Drugo vprašanje je vprašanje znanja nasploh. Bojim se, da bo izobraževanje na daljavo privedlo do tega, da bodo pričakovanja do znanja študentov skromnejša, kot bi bila, če bi študirali v običajnih okoliščinah.

Visokošolski in univerzitetni profesorji bomo najbrž rekli, da standardov znanja ne bomo nižali, a se bojim, da se bo vsak od nas slej ko prej znašel v zadregi, ko bo moral od zdajšnjih študentov pričakovati toliko, kolikor je od njihovih predhodnikov, ki so imeli bistveno boljše pogoje, da so usvojili pričakovano znanje. Ne želim si delati utvar, mislim, da se bo pokazalo, da imamo težave z usvajanjem znanja, ne samo praktičnega, ampak tudi tistega, za katerega si mislimo, da ga ni težko usvojiti na daljavo. Imamo cele generacije študentov, ki nimajo možnosti medsebojnega druženja, kritičnega razmišljanja, možnosti izkusiti študentsko življenje. Tisti, ki so v prvem letniku, se niso uspeli niti dobro spoznati med seboj, pa so že v letnem semestru. Študentje drugih letnikov so bili doma ves letni semester prejšnjega študijskega leta in zimski semester letošnjega; izgubili so celo leto. V triletnih bolonjskih programih imamo podobno zagato kot v triletnih poklicnih. Imeli bomo generacijo 'bolonjcev' prve stopnje, za katere ne vemo, če bodo na fakulteti opravili polovico študija. To, da država vidi univerzo kot institucijo, ki lahko vse opravi na daljavo, se mi zdi izjemno kratkovidno, na kar je pred kratkim opozoril tudi naš rektor, dr. Igor Papič.”

Proti razgradnji javnega šolstva

Lahko že govorimo o korona generaciji? Bo izobraževanje ostalo socialni korektiv, na kar smo bili v Sloveniji vselej ponosni, če se bodo neenakosti učencev in študentov še poglobile?

“Lahko govorimo o generaciji, ki bo zaradi epidemije in zaščitnih ukrepov, ki smo jih sprejemali, izjemno prizadeta. Ali ji rečemo korona generacija ali kako drugače, niti ni pomembno. Moramo pa razmisliti o tem, kako bomo vsem tem generacijam študentov, dijakov in osnovnošolcev omogočili, da čim bolje kompenzirajo, kar jim je bilo odvzeto. Ne samo zaradi epidemije, prej zaradi tega, s čimer se v izobraževanju na zelo neposrečen način soočamo v boju zoper epidemijo. To nas zagotovo čaka, če želimo na našo družbo še naprej gledati kot na demokratično družbo, ki temelji na spoštovanju temeljnih človekovih pravic, med katerimi je pravica do izobrazbe. Ali bo izobraževanje ostalo socialni korektiv, je precej odvisno od tega, kako dobro javno šolo bomo ohranili.

Raziskuje didaktiko, učne izzive pa doživlja tudi kot oče 12-letnika
Dr. Damijan Štefanc je 43-letni izredni profesor za področje didaktike in kurikularnih teorij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Štefanc je član izvršnega odbora Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije in glavni urednik revije Sodobna pedagogika, znanstvene revije z najdaljšo tradicijo na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Je Primorec, ki zadnji dve desetletji živi v prestolnici, otroštvo in mladost pa je preživel v Dekanih. Tam je tudi obiskoval osnovno šolo, v srednjo pa je hodil na Gimnazijo Koper. Je torej Dekančan na začasnem delu v prestolnici ali že novopečeni Ljubljančan?
“V prestolnici me zagotovo še nimajo za pravega Ljubljančana, Dekančani pa me imajo najbrž že za forešta,” v smehu odgovarja. A na Primorsko se rad in pogosto vrača. Poudarja namreč, da je človek morja, sonca in sredozemskega podnebja: “Primorska ima poseben vonj, spoznal bi jo z zavezanimi očmi,” pravi. Nanjo ga vežejo mnogi mladostni spomini, tudi spomin na devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je kot dijak obiskoval novinarsko šolo na Radiu Koper, sodeloval v takrat še amaterskem koprskem gledališču, vodil radijske oddaje na tedaj popularnem Radiu Morje in že kot študent krajši čas honorarno sodeloval tudi s Primorskimi novicami. Pot ga je nato vodila k študiju pedagogike.
Danes se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem: po eni strani kot teoretik, ki raziskuje didaktiko, vedo o poučevanju, po drugi strani pa vzgojne in učne izzive doživlja tudi kot oče 12-letnega Timoteja, ki obiskuje 7. razred osnovne šole. Na daljavo.

Kateri bodo dolgoročnejši učinki sedanjih razmer? Če se bomo tudi v prihodnje do izobraževanja obnašali tako mačehovsko, kot se zdaj, potem bomo težko še naprej pričakovali, da bo javna šola opravljala tudi funkcijo, ki jo omenjate. Mislim, da je tudi to ena od prioritet, ki si jih moramo postaviti; da ohranimo šolo in izobraževanje kot javno dobrino. To je nekaj, kar ni tako zelo samoumevno. Težnje, da bi izobraževanje podvrgli tržnim vplivom in logiki kapitala in bi postalo še ena v vrsti storitev, ki jih uravnava svobodni trg, so že nekaj let prisotne. Od nas je odvisno, ali bomo dopustili razgradnjo javnega šolstva.”

Prav korona obdobje nas je opomnilo, da je pomembno ohraniti javno zdravstvo. Podobne logike nismo prenesli na vzgojo in izobraževanje?

“Vsaka družbena kriza pokaže, kako zelo pomembno je, da delujejo ustrezni javni servisi, da imamo vzpostavljen sistem, ki temelji na zagotavljanju javnega dobrega, zlasti na področju temeljih človekovih pravic - zdravja in izobrazbe. To sta področji, ki bi morali ostati javno dobro. Če bi bili pri obeh odvisni zgolj od tržne logike ponudbe in povpraševanja, bi bilo to v kriznih časih katastrofalno in bi povzročilo še večje socialne razlike.”

Vzgoja in izobraževanje sta temelja, ki poganjata razvoj družbe. A če se sedanja politika ne zaveda njunega pravega pomena, se ne zaveda niti vseh razmerij na trgu delovne sile in ne more imeti ustreznega odnosa do znanosti.

“Drži. V odnosu do vzgoje in izobraževanja se zrcali odnos do znanja in s tem do znanosti. Mislim, da ni težko ugotoviti, da ta področja pri nas niso družbene in politične prioritete. Z nepremišljenimi in neodgovornimi ukrepi na področju izobraževanja in šolstva pomembno determiniramo prihodnost mladih, ki so zdaj kot učenci, dijaki in študentje prizadeti. S takšnim odnosom se igramo s prihodnostjo naše družbe, v kateri bodo prav ti ljudje, ki so sedaj izpostavljeni mačehovskemu odnosu do šolstva in znanja, čez nekaj desetletij tisti, ki bodo morali poskrbeti za nas, ki bomo takrat starejši in bomo potrebovali njihovo družbeno solidarnost. Kakšne mlade zdaj vzgajamo, kakšni bodo postali kot odrasli in ne nazadnje, kakšno družbo na ta način ustvarjamo? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti. Prav zato pravim, da se mi zdi mačehovski odnos do izobraževanja precej kratkoviden.”

Ker se odnos do vzgoje odraža tudi v vrednotah, ki jih neka družba zagovarja?

“Vse je med sabo povezano. Res upam, da bo to obdobje čim prej za nami in da bomo lahko znova odprli šole in kot družba svobodneje zadihali. Pa tudi, da bo to, kot sem že omenil, prineslo resnejše, dolgoročnejše in tehtnejše premisleke o tem, kakšno šolo in izobraževanje si želimo. Od šolske politike po eni strani pričakujemo kompetenten ter dovolj hiter in učinkovit odziv na sedanje razmere, v daljši perspektivi pa se moramo nadejati, da bo na lestvici svojih prioritet izobraževanje in šolstvo vendarle postavila više.”


Preberite še


Najbolj brano