Protagonista svojega časa

Josip Tavčar in Jožko Lukeš, oba rojena leta 1920, sta se zapisala v zgodovino Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kot prepoznavna, vodilna oblikovalca njegove identitete.

Josipa Tavčarja so se ob stoletnici spomnili v rodnih Dutovljah, kjer so 31. julija, na njegov rojstni dan, postavilispominsko ploščo. Dejansko je pisatelj in pedagog preživel vse življenje v Trstu, kjer je najprej poučeval angleščino, a se je njegovo izobraževanje razvilo v stiku z mnogimi, različnimi okolji. Študiral je germanistiko v Benetkah, nato še v Neaplju, v Milanu pa pridobil habilitacijo za poučevanje. Pisal je najprej v italijanščini, tudi za gledališko skupino priljubljenega komika Angela Cecchelina. Pisatelj Fulvio Tomizza pa je bil eden njegovih učencev.

V tržaškem slovenskem gledališču se je njegova kariera dramatika začela s predstavami v slovenskem jeziku, ki so od začetka leta 1957 žele velik uspeh. Z nagrado Sterijinega pozorja za dramo Pekel je vendar pekel je opozoril na vrednost gledališkega gibanja v slovenskem jeziku v Trstu, kar je koristilo ugledu in razvoju tržaškega gledališča, kjer je kot umetniški vodja nasledil Jožeta Babiča. Kasneje je postal predsednik upravnega odbora.

Tavčar je bil človek, ki se je izoblikoval v kulturno in narodno mešanem okolju in je bil zato sposoben pogledati dlje, kot “človek svojega časa” bolj kot “človek kraja”. Mednarodna vloga gledališča, sodelovanje (tudi z gledališčem Rossetti) in odpiranje meja so bile njegove vodilne smernice in ideal, ki še danes zaznamuje povezovalno usmeritev tržaškega gledališča. Tavčar je bil tudi član delovne ekipe, ki je dosegla, da je bilo gledališče leta 1977 uvrščeno med italijanska stalna gledališča.

V uspešni uprizoritvi Tavčarjeve predstave Pekel je vendar pekel je nastopil tudi Jožko Lukeš, ki je za vlogo Jurija Mačka v tej predstavi prejel tudi Sterijevo nagrado. V Mariboru rojen igralec je na Štajerskem začel svojo igralsko pot pri 16. letih. Angažma v tržaškem gledališču je sledil po vojni, temu odru pa je ostal zvest do upokojitve. Bil je gledališki in filmski igralec. Ob igranju (približno 300 vlog) je tudi pisal, predvsem radijske in mladinske igre, saj je posvečal veliko pozornosti ravno delu z mladimi. V Trst se je selil, da bi soustvaril povojni prerod tržaškega slovenskega gledališča, tu pa se je tudi poročil z novinarko, sodelavko Primorskega dnevnika in radia Koper, Nevo Lukeš.

---