Veliki brat
Oblegan v svojem bunkerju in z Rusi na vratih je Hitler še vedno sanjaril o čudežnem protinapadu in nemogoči zmagi, ki seveda ni nikoli prišla. Njegovi najzvestejši so se vdali klicu “reši se, kdor se rešiti more”. Z njim je potonil Goebbels in peščica drugih. Zgodbo je mojstrsko popisal Joachim Fest v knjigi Propad, po kateri je bil posnet tudi film z izvrstnim Brunom Ganzem v vlogi nemškega diktatorja.
Kot nekakšen novi Kralj Lear je Donald Trump svoje zadnje dni v Beli hiši preživel v blodnjah. Ob njem ni ostal skoraj nihče, ki bi ga podpiral v trditvi o ugrabljenih volitvah. Jutri bo nagnan kot izobčenec. Številni ga ocenjujejo kot najslabšega predsednika v ameriški zgodovini, kot je dejal njegov strankarski kolega Arnold Schwarzenegger, ki je v prepričljivem video sporočilu celo zavihtel meč, ki ga je uporabil pri svoji vlogi v filmu Konan, barbar.
Videti je, da novi “veliki brat”, ki se izmika državnemu nadzoru, prevzema vlogo razsodnika o tem, kaj se sme reči in kaj ne. Danes je doletelo Trumpa, jutri se lahko zgodi vsakemu njegovemu nasprotniku, ki se danes tako veseli.
Medtem demokrate že opaja vonj ranjene živali, pripravljajo se, da jo bodo raztrgali. Zahtevajo ustavno obtožbo, da bi se maščevali nasprotniku, ki do njih nikoli ni imel milosti, ki je predsedniško funkcijo izrabljal za nesramne predrznosti in kateremu sedaj želijo preprečiti, da bi še kdaj kandidiral na predsedniških volitvah. Sedaj lahko uživajo v še pred letom dni nepredstavljivem uspehu in v svoje roke spet vzamejo usodo sveta, ki mu narekujejo svoja pravila. Dejstvo, da je Joeju Bidnu uspelo priti v Belo hišo bolj po zaslugi pandemije in Trumpovih bedastih odločitev kot pa po lastnih zaslugah, ta hip pač ne šteje.
Trumpa je volila skoraj polovica Amerike, ki je hotela predsednika, ki ne bo višal davkov, ki ni hotela na oblasti demokratov ali pa preprosto zato, ker je čutila, da jo on predstavlja. Predsednik s prizorišča odhaja na grd način: grmi o veliki zaroti, reinterpretira resničnost in po vsej verjetnosti verjame lastnim lažem. To ni slog, ki bi bil Američanom všeč, politične in športne poraze tam običajno spremljajo veličastni govori in iskrene čestitke zmagovalcu.
A to ni v Trumpovi naravi in sedaj bo moral plačati za vse, pravzaprav že plačuje. V zgodovino se bo zapisal kot prvi ameriški predsednik, ki si mu je nekdo drznil vzeti besedo. Gospoda Twitter in Facebook sta mu zaprla kljun, natanko tako, kot to počneta z uporabniki, ki razširjajo pornografijo ali spodbujajo k sovraštvu in nasilju. Platforme, ki so najbolj prispevale k promoviranju njegove politične smeri, razširjale njegovo divjanje in ki so mu služile pri razstavljanju temeljnih političnih paradigem, so se obrnile proti njemu.
Trumpovi obrekovalci uživajo in se sprašujejo, kako da se to ni zgodilo prej. In vendar ne moremo ostati mirni. Da zasebna podjetja lahko določajo meje svobode vsakomur od nas, je vsaj vznemirjujoče, če ne zaskrbljujoče. O Trumpu si lahko mislimo, kar hočemo, vendar je osupljivo, da je bila beseda odvzeta najmočnejšemu človeku na svetu.
Videti je, da novi “veliki brat”, ki se izmika državnemu nadzoru, prevzema vlogo razsodnika o tem, kaj se sme reči in kaj ne. Danes je doletelo Trumpa, jutri se lahko zgodi vsakemu njegovemu nasprotniku, ki se danes tako veseli. Filozof Massimo Cacciari to ocenjuje kot norost: “Nezaslišano je, da zasebni podjetniki lahko nadzorujejo, kdo lahko nagovarja ljudi in kdo ne”. Za nekdanjega župana Benetk gre za enega očitnih simptomov propada naših demokracij.
Naj so bila Trumpova sporočila, ki jih je zadnja leta pošiljal po družbenih omrežjih, še tako sovražna in naj bo še tako neprimerno vse tisto, kar njegovi posnemovalci lansirajo (tudi) s svojih visokih institucionalnih položajev, lahko odločitev, da se utišanje prepusti multinacionalki, njenim menedžerjem ali vrsti algoritmov, vzbuja le strah.