Potresa se nikoli ne navadiš, lahko pa ga prebrodiš

Potres, ki ubija in ruši, je ena hujših naravnih nesreč. Ljudje dobesedno izgubijo tla pod nogami. Sledi travmatično reševanje, žalost ob morebitni izgubi bližnjih, odpravljanje posledic in obnova. Stres je na pohodu, lahko ohromi ali okrepi. Ljudje v Posočju, ki so vajeni poskrbeti sami zase, dokazujejo, da je možno prebroditi celo tri, pravzaprav štiri rušilne potrese v borih štirih desetletjih.

Potres je ena najbolj zahrbtnih naravnih nesreč, ker izvira iz globine zemlje in ga ni mogoče napovedati. Znanstveniki ne vlivajo upanja, da bi potrese lahko predvideli.

Ljudi v Posočju, kjer je v štirih desetletjih štirikrat rušilo, dvakrat leta 1976 in nato še 1998 in 2004, potres ni ohromil, temveč ga je okrepil z varno obnovljenimi hišami, novo infrastrukturo in razvojnimi vlaganji.

Vsakič, ko se zemlja samo malo zamaje, telo strahovito zaboli in občutek varnosti izpuhti, kar je tudi Posočje občutilo, ko je rušilo na Hrvaškem, Če je vmes še epidemija, je tragedija podvojena.

Ljudje se radi junaško pohvalijo, da so potresov in vsega hudega v povezavi z njimi vajeni. Vendar to ne drži. Potresa se nikoli ne navadiš, lahko pa ga prebrodiš, kar je Posočju dobro uspelo tudi zato, ker ni bilo smrtnih žrtev. Toda vsakič, ko se zemlja samo malo zamaje, kar je tudi Posočje občutilo, ko je rušilo na Hrvaškem, telo strahovito zaboli, občutek varnosti v trenutku izpuhti. Po glavi se motovili misel, kdaj bo spet zatreslo, ali naj pripravim torbo z osnovnimi potrebščinami. Če se potres zgodi v času nepredvidljive korona epidemije, kar doživljajo na Hrvaškem, je tragedija podvojena.

Zgodovina naravnih nesreč uči, da zmaga preživetje in postopna vrnitev v vsakdanje tirnice. Posledice pa so pozitivne ali negativne. Obnova in s tem varnejše hiše zagotavljajo zaupanje, toda ponekod, zlasti v manj razvitih državah, tega ne zmorejo in ljudi pustijo v stiski. Zato je pomembna dobrodelna pomoč in državna sistemska opora. Naravne nesreče povežejo ljudi v upanju, da bo obnova tekla po pravični in solidarni poti. Ni vedno tako. Najdejo se neokapitalistični plenilci, za katere je območje naravne nesreče poligon za zaslužek. Če pravila niso jasna in če ni nadzora, sebi v prid izkoristijo celo dobrodelno pomoč. Veliko pomislekov v zvezi s tem je bilo tudi po potresih v Posočju. Izkazalo se je, da okoriščanj vendarle ni bilo.

Ko je furlanski potres, ki je v Italiji terjal skoraj tisoč življenj, 6. maja 1976 ob 20. uri v Posočju zatresel z magnitudo 6,5, smo panično in brezglavo bežali iz hiš. Do izhoda sta vodili dve dolgi stopnišči. Že takrat smo vedeli, da so najšibkejši del stavbe. “Samo, da bi zdržale,” je tistih nekaj sekund razbijalo v glavi. Sledili so tedni spanja v avtomobilih in pod šotori, v dežju in hladnem vremenu. V času septembrskega dopoldanskega potresa z magnitudo 6,1 smo se že obnašali drugače. Čeprav so omare nihale za meter ali več, nismo drveli iz stavbe, temveč smo se stisnili pod podboje. Ne spominjam se prav velikega strahu, telo pa je podzavestno reagiralo. Ob slučajnem pogledu v ogledalo je vame zrl popolnoma bel, nerazpoznaven obraz. Nobena opeka ni padla na glavo, hiša ni razpokala. Kaj doživljajo ljudje, ko se ruši stanovanje okoli njih, si je nemogoče predstavljati.

Težko je, če negotovosti, kdaj bo spet treslo, sledi še negotovost, kako bo potekala obnova. To so na svoji koži občutili ljudje v Posočju. Trije potresi in trije različni koncepti so izčrpavali. Na njihovih plečih je država vendarle zasnovala sistem, ki je podprt z evropskimi smernicami.

Modro bi bilo preveriti, kaj vse je treba preventivno utrditi. Slovenijo na tem področju čaka veliko dela, zlasti v Ljubljani. Od kje bi vzeli denar, je neznanka. Najbolj so ogrožene večstanovanjske stavbe, ki so jih gradili po vojni na hitro in z vprašljivimi materiali. Varne pa so po potresu v Skopju leta 1963 zgrajene stavbe, ker so za vso tedanjo Jugoslavijo začeli veljati novi predpisi.


Najbolj brano