Koprske ulice so še bolj puste ...

Koprske ulice so še bolj puste. Nanje se niti po tej noriji ne bosta vrnila tista, ki sta ogromno vedela o njih, o Istri, o lokalni in svetovni zgodovini, kulturi, marsičem: jeseni je v spominskih zapisih spet zaživel novinar in urednik Franko Hmeljak, v novem letu pa smo izvedeli, da je odšel še arhitekt Zdravko Vatovec.

Dobro pomnim, s prvim sem se spoznal v izolskem kinu Odeon, šepetaje: tik pred prihodom Jana Cvitkoviča se je nagnil k meni in vprašal, ali vem, kdaj se je režiser rodil. Odgovoril sem, da je Cvitkovič letnik '66, če se ne motim. Pa je Hmeljak odkimal in povedal, da potrebuje točen datum. Za rubriko Radijska kronika.

V dolgem donkihotskem boju je branil stare arhitekturne in urbanistične dosežke. Nasprotoval je samovoljnemu, nestrokovnemu poseganju v javni prostor, ki si ga prilaščajo bogatini.

Glasnejša so bila srečanja z Vatovcem, trdoživim Istrijanom iz Čežarjev, ki je še pri šestinosemdesetih letih kolesaril in zadnje čase, sivi dolgolasec, ritem vse počasnejšega Kopra opazoval s klopce ob tržnici. K meni je najpogosteje pristopil v knjižnici, kjer je ure in ure prebiral časopise in knjige. Začel je z ironično intoniranim “gospod novinar” in že nasul kup opomb k zablodam naše dobe. Nekoč mi niti ni povedal, da je prebral moj članek o Izolanih, ki niso Izolčani ali Izoljani, samo butnil je: “Izlani so, tako je prav!” In odvihral. Naslednji dan sva se spet lepo pozdravila. Kako leto pozneje sem sončnega dne brkljal po stojnici s knjigami, pa ga nenadoma uzrl ob sebi. Drugačnega, z brado, tako brez brk, in s čepico na glavi. “O, Zdravko, pozdravljeni, vas skoraj ne bi prepoznal,” sem se zasmejal. “Takšni me spominjate na kakega prekaljenega morjeplovca.” Zastrmel se je vame: “A veste, na kaj me pa spominja vaš časopis?! Na en navaden ...” In se je usulo. Sam sem iskal. Poslušal sem ga in se mu zahvalil, da nas tako zvesto in natančno prebira. Kako bi povedal - razšla sva se brez objema, a se naslednji dan lepo pozdravila. In kmalu nam je spet poslal nekaj jeznih misli, opazk, pripomb za pisma bralcev.

Po mestu je korakal, kakor bi hodil proti močni burji, ki jo čuti samo on. Vestno je beležil “dosežke” prejšnjega koprskega župana v “16 letih njegovega oblastniškega rogoviljenja” - in si z grobimi oznakami nakopal Popovičevo tožbo, a so ga na vrhovnem sodišču nazadnje v imenu svobode govora oprostili. Za takšne ljudi običajno pravimo, da ne izbirajo besed. Nasprotno, skrbno jih izberejo - ker morajo zasekati, zaboleti, doseči svoje. Vatovec je v dolgem donkihotskem boju branil stare arhitekturne in urbanistične dosežke. Nasprotoval je samovoljnemu, nestrokovnemu poseganju v javni prostor, ki si ga prilaščajo bogatini. Zoperstavil se je rušenju več stavb; javnosti je pojasnjeval, da je šola, poimenovana po Janku Premrlu - Vojku, vrhunska arhitektura tržaškega Slovenca Ervina Veluščka, druga pa delo Eda Mihevca. Pri novi, pravil ji je “šolska kasarna”, je pogrešal tudi staro ime: Pinko Tomažič je bil narodni heroj, je poudaril. Žal mu je bilo za staro gledališko dvorano, bil je proti zidavi pravoslavne cerkve ob vhodu v mesto in zadnja leta si je prizadeval, da bi primerno počastili spomin na Rudolfa Golouha, leta 1887 v Kopru rojenega dramatika, novinarja in politika - pred mesecem smo spet objavili članek o njem, pa ne vem, ali ga je Vatovec videl.

Pred petimi leti je na večeru z 80-letnim Miroslavom Košuto obujal spomine na leto 1963, ko je opremil pesnikov prvenec Morje brez obale, izdan pri koprski Lipi. Uredil in s spremnimi zapisi pozdravil je več knjig zgodb, humoresk, igric, pesmi, ljudskih izrekov in modrosti, ki jih je zbrala in zapisala Nelda Štok - Vojska iz Marezig. Kakor Hmeljak je bil tudi Vatovec na prireditvah pogosto v občinstvu. Med neko razpravo o multikulturnosti je grmel, da so Slovenci v Istri premalo narodno zavedni in preveč naklonjeni Italijanom. Začelo se je pričkanje, tako za omizjem kakor v občinstvu so kričali drug čez drugega, se nekam pošiljali ... In Koper je bil za nekaj trenutkov res videti - in slišati - kakor živahno mediteransko mesto.

Brez takih, kakršna sta bila Hmeljak in Vatovec ... Že hočem zapisati, da mesto izgublja dušo, ko v enem Vatovčevih starih polemičnih pisem preberem: “Čeprav o urbanizmu, arhitekturi in uporabi mesta nekaj vem - kaj bi to bila 'duša mesta', priznam, ne vem.” Evo, še zdaj me zabije!


Preberite še


Najbolj brano