Precenjena in preplačana stabilnost

Ohranjanju stabilnosti v sicer nestabilnih časih bi najverjetneje z lahkoto zaploskali. Kdo si pa ne želi trdnih tal pod nogami in trdne opore za svoja vsakodnevna dejanja in cilje!

Saj veste, stabilni finančni trgi, stabilno poslovno okolje in nenazadnje tudi stabilno vreme so dejavniki, ki jih z veseljem sprejemamo in pri katerih se običajno ne sprašujemo o morebitnih ozadjih, posledicah ali - če želite - o ceni, ki jo za to stabilnost plačujemo. Stabilnost preprosto dojemamo kot nekaj dobrega in koristnega. In najbrž prav v tem grmu tiči zajec oziroma razlog za to, da minister Zdravko in poslanci Stranke mlahavega centra kot glavni razlog za njihovo trmasto vztrajanje v aktualni vladi izpostavljajo prav njihov prispevek k stabilnosti političnega položaja in vladne koalicije v deželi na višegrajski strani Alp.

Morda se motim, lahko, da sem spregledal, a med devetimi politikami, ki naj bi bile v središču prizadevanj Andrejevega ministrstva, varstva narave ali - če želite - ohranjanja biotske raznovrstnosti nisem zasledil.

Takisto zatrjuje tudi Matej, minister za obrambo in za zmerno čivkanje prvega ministra, po lastnih besedah tudi glavnega poroka politične stabilnosti Moje dežele oziroma vedno bolj njegove dežele. Prvi minister Janez se je namreč v eni od izjav pridušal, da brez njegove stranke domoljubnih Slovencev stabilne vlade preprosto ni mogoče sestaviti, Matej in Zdravko pa sta očitno to njegovo izjavo vzela “zdravo za gotovo” ali po naše, za suho zlato. Janezova SDS je preprosto garant stabilnosti. Je za Slovenijo to, kar je Viktorjeva Fidesz za Madžarsko, Recepova Pravičnost in razvoj za Turčijo, Jaroslavova Pravičnost in mir za Poljsko in nenazadnje Vladimirova Združena Rusija za Rusijo.

In morda imajo Janez, Zdravko in Matej celo prav, morda bi bile koalicije brez Janezovih deklet in fantov manj stabilne in bolj naporne. A vsaj Zdravko in Matej bi se skupaj s svojimi ministricami in ministri, poslankami in poslanci morala vprašati, kakšna je in bo cena te politične stabilnosti. Morda lahko preverijo prav pri Viktorju, Jaroslavu, Recepu In Vladimiru. In ko govorim o ceni, ne mislim na njihovo politično prihodnost; ta je navsezadnje jasno razvidna iz anket javnega mnenja. Te sicer niso vedno zanesljive, niso suho zlato, a kljub temu dovolj jasno kažejo razpoloženje ljudstva. In trenutno zelo jasno kažejo, da bo ljudstvo precej zanesljivo na smetišče politične zgodovine poslalo Zdravkova dekleta in fante mlahavega centra.

Enako se lahko zgodi podpornikom Janezove stabilnosti iz vrst upokojenske stranke. Matejevi so sicer nad vodo, a prav pohvaliti se pa tudi ne morejo. A kot rečeno, to niti ni pomembno, vsak je svoje načelnosti in sreče kovač. Cena, o kateri bi morali tudi omenjeni podporniki Janezove stabilnosti za vsako ceno razmisliti, vključuje demontažo družbenih podsistemov, od policije in Nacionalnega preiskovalnega urada, do kulture, medijev in nevladnih organizacij. Vključuje normaliziranje sovražnega govora in požvižganje na pravno državo. Vključuje bratenje z Viktorjem in Jaroslavom ter seveda brezpogojno podporo lažnivemu kljukcu Donaldu in njegovim. Vključuje stopnjevanje neposredne in posredne represije proti drugače mislečim, proti ne-našim. Vključuje vzpostavljanje popolnega nadzora nad državnim premoženjem. Zelo verjetno vključuje tudi tretjerazrednost okoljskih in naravovarstvenih zavez.

Minister Andrej napoveduje številne zakonodajne spremembe, s katerimi bodo menda iskali ravnotežje med varstvom okolja in razvojem. Glede na Janezov refren o streljanju v koleno, Andrejev odnos do nevladnih organizacij, dosedanje “vključevanje” strokovne javnosti ter napovedano hitrostjo spreminjanja zakonodaje, si lahko živo predstavljamo, v katero smer bo šlo napovedano iskanje ravnotežja in zmanjševanje birokratskih ovir ter poenostavljanje umeščanja večjih infrastrukturnih in energetskih objektov v prostor. Morda se motim, lahko, da sem spregledal, a med devetimi politikami, ki naj bi bile v središču prizadevanj Andrejevega ministrstva, varstva narave ali - če želite - ohranjanja biotske raznovrstnosti nisem zasledil. Pa si upam trditi, da bi še kako potrebovali ne le jasno strategijo ohranjanja biotske raznovrstnosti, pač pa tudi konkreten akcijski načrt s sredstvi, nosilci in časovnico. Potrebovali bi ga na nacionalnem in na vseh dvestodvanajstih lokalnih nivojih. No, razen če bi na razdrobljeni strani Alp enkrat le dobili regije. V tem primeru bi lahko občinski nivo na strateškem do neke mere zanemarili.

Ministra Andrej in Zdravko seveda porečeta, da je zdaj najbolj nujno zagnati gospodarstvo, trgovino, promet, investicije in kar je še tovrstnih urgenc. Da ne bo pomote, seveda se strinjam, da je vnovični zagon gospodarstva itd. nujen, a če ga bomo zaganjali in gnali na enak način kot pred pandemijo, potem se okolju in planetu pač slabo piše. Dovolj je, da pogledamo številke v poročilih Združenih narodov o stanju na področju podnebnih sprememb, o stanju morij in oceanov, o izginjanju vrst in pustošenju ekosistemov, o naraščajoči neenakosti, revščini in lakoti in ja, tudi o naraščanju števila ekonomskih, političnih in podnebnih migrantov. Pandemija je pokazala, da na tovrstne izredne, kaj šele redne dogodke, nismo pripravljeni. Zatiskanje oči, pokrivanje ušes, postavljanje ograj ne bo pomagalo. Potrebna bo drugačna organizacija gospodarstva in odločna krepitev družbene infrastrukture - javnega zdravstva in šolstva, športa, kulture, medijskega prostora, oskrbe starejših, civilne družbe in še česa. Čim prej. Sicer bomo kaj kmalu ugotovili, da smo stabilnost na sicer politično razdrobljeni strani Alp pošteno preplačali.


Preberite še


Najbolj brano