[LEP DOM] Lučke, zelenje in krašenje

Negotovost, strah, nemoč. A lučke gorijo. Žalost, jeza, apatija. A lučke kljub temu gorijo. Mesta so okrašena in razsvetljena. Tudi če so skoraj prazna, lučke gorijo. Nekaterim se ne zdi prav in se jezijo. Ampak svetloba je vedno prav, je nasprotje teme, v katero bi se brez pisanih luči še globlje pogreznili.

Luč od nekdaj preganja tudi mraz in zimo, je starodavni klic prebujenja, veselja, optimizma. Ne predstavljam si ulic brez luči in okraskov ali doma brez jelke, pa naj je božična ali novoletna. Še posebej si hiše brez lučk in zelenja ne morem zamisliti letos. Potrebujemo več svetlobe kot kdajkoli prej. O, še kako dobro se zavedam, da marsikdo nima niti najmanjše volje in veselja, da bi si lepšal dom za praznike in se sprašuje, kaj sploh praznovati? Odgovor na to se skriva v slehernem izmed nas, ki dom imamo, ki nismo povsem sami, ki smo zdravi in kljub krizi lahko še kaj dobrega postavimo na mizo. In, ki lahko, tega ne pozabimo, svoje dobrote delimo s tistimi, ki jih nimajo. Veliko je načinov in poti, kako podeliti hrano, obleko, morda drobno darilo kar tako, majhno prijaznost ljudem, ki jih ne poznamo. Solidarnost in skrb za druge bo ogrela njihova in naša srca. Potem se bomo s čistim veseljem lahko posvetili praznovanju. Upanju. Ne bo velikih druščin, divjih zabav, ne bo bučnih množičnih silvestrovanj. Pa kaj! Bomo že prestali brez njih, ali ne? Zaplesali doma, dobili vsaj en silvestrski poljub.

Veje namesto ogromne smreke

Tudi brez ogromne smreke bo šlo. Ideje so majhne veje. Te lahko naberemo sami, a bodimo nežni do dreves. Morda poberemo kar suhe in jim z okraski vrnemo sijaj. Nedavno sem na sprehodu srečala dva fantiča. Tekla sta mimo mene, eden je imel v rokah smrečico, zemlja je še frčala od korenin, kar mi je zbudilo upanje, da jo bosta posadila kje drugje. Ne bom moralizirala, tudi sama imam živo zelenje raje od umetnega. Letos sem kupila majhno lepotico v loncu. Nisem je še okrasila, to vedno storim tik pred zdajci. Gledam jo skozi okno terase, kjer jo bom spomladi tudi posadila. Lučke sem že obesila. Iste so kot lani, a zdi se mi, da letos drugače utripajo. Sosedje so čez ves atrij napeljali dolg barvit niz, ki prav lepo razsvetli dolge noči. Po mestu se zvečer še nisem sprehodila. Niti podnevi. Zato pa sem se sprehodila med svojimi starimi novoletnimi okraski, jih prečistila in razvrstila. Čakajo na navdih, tako kot borova veja v beli vazi.

Ne predstavljam si ulic brez luči in okraskov ali doma brez jelke, pa naj je božična ali novoletna. Še posebej si hiše brez lučk in zelenja ne morem zamisliti letos.

Sladka predpraznična dilema: se znova lotiti peke potice ali ne? Precej spretnosti in izkušenj je treba, da zadehti v popolnosti. Z nostalgijo se spominjam očetovih. Peči jih je začel po mamini smrti. Prej je bil njen asistent. Morda so mu zato tako dobro uspevale. Ali pa zaradi tiste malo oškrbljene sklede, v kateri je mesil testo in je nikakor ni hotel zavreči. Sama sem začela brez praktičnega pouka, le s kuharsko knjigo na pultu. Prvo sem tako bogato obložila z nadevom, da je med pečenjem eksplodirala. Včasih pač pretiravam. Ni bila zanič, a daleč od vrhunske. Morda bom ostala pri zvezdicah, lunah in srčkih, piškoti mi gredo dobro od rok. Miza bo vsekakor lepo okrašena. Iz predala bodo skočile snežno bele bombažne serviete in si nadele steklene prstane, čeprav bi ta hip raje imela srebrne jelenčke. Morda prihodnje leto.

Najlepša darila so tista srčna in skromna

Oljčne vejice so bolj primerne za pomladne pogrinjke, a če je na mizi skodelica odličnega istrskega oljčnega olja, v katero z družno “točamo” koščke svežega belega kruha, bo prav primeren okras slastni predjedi. S hrano res ni treba komplicirati, čisto preproste stvari so lahko celo boljše od zapletenih receptur. Čeprav je včasih prav fino tudi pacati in se prebijati skozi neštete faze priprave francoskih omak. In te praznike bo časa več kot dovolj, doma bomo. Vsaj večina. Nekateri bodo delali. Drugi bodo šli na potovanje v daljne kraje. Kakorkoli, naj bo zdravo, srečno in lepo prav vsem.

In nenazadnje darila: tudi letos bodo, le zakaj ne. Najlepša so tista srčna in skromna, domiselno in z ljubeznijo ovita. Pozabimo na darilne vrečke. Morda si bomo izmislili čisto nove podobe darilnih paketkov, narejenih iz papirja, škatel, blaga, vrvic, iz recikliranja tega, kar imamo doma. Časa za zavijanje bo dovolj. Le veselja ne sme manjkati.


Najbolj brano