Jože Podgoršek: “Slovensko kmetijstvo je pred pomembnimi spremembami”

Čeprav se zdi, da kmetijstvo ni v prvi bojni liniji epidemije in zato tudi ne srčika koronske zakonodaje, ima dr. Jože Podgoršek, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, te dni polne roke dela, veliko je tudi na poti. Konec tedna je bil v Vatikanu in Rimu, kjer se je srečal ne le s papežem ob postavitvi slovenske smreke, temveč tudi z direktorjem Svetovnega programa za hrano (WFP) pri OZN. WFP je letos prejel Nobelovo nagrado za boj proti lakoti, z njegovim direktorjem Davidom Beasleyem sta poudarila, da mora biti prehranska varnost najpomembnejša prioriteta vsake države. A veliko dela ima minister predvsem doma.

Dr. Podgoršek, ste minister z najkrajšim stažem v sedanji vladi, saj ste vodenje resorja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prevzeli šele oktobra, po odstopu Aleksandre Pivec. A delo ministrstva verjetno kar dobro poznate, saj ste pred tem opravljali naloge državnega sekretarja na tem ministrstvu. V čem se je vaše delo zdaj bistveno spremenilo?

“Da, seveda, delo državnega sekretarja je drugačno. Ministrsko delo je bolj odgovorno - ko se posamezni deležniki ne morejo uskladiti, mora minister poseči in kdaj tudi presekati. To pomeni večjo odgovornost. Pa tudi večjo operativnost, kajti ko pripravljamo zakonodajo - katero koli -, je minister tisti, ki je dirigent orkestra v naši hiši, ki usklajuje sodelavce, daje usmeritve, da pripravljajo vsebine sami naprej do naslednjega razpotja ali vprašanja.”

Koliko vam pri tem pomagajo dosedanje izkušnje z drugih delovnih mest?

“Zelo veliko. Vsa moja delovna doba, več kot dvajset let, je bila posvečena kmetijstvu, agrarni ekonomiki in prehrani, kar mi pride zelo prav tako za strateško načrtovanje za naslednje programsko obdobje kot za protikoronske pakete, ki jih sprejemamo. Za področje prehrane in kmetijstva sta najpomembnejša PKP 6 in PKP 7 - slednjega še pripravljamo.”

Minister, ki s ponosom pove, da je kmet
Dr. Jože Podgoršek (1974) izhaja iz kmečke družine, v njej je bil četrti otrok. Privzgojen občutek za kmetijstvo in delo z zemljo je nadgradil s šolanjem na srednji kmetijski šoli Grm in študijem na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral s področja agrarne ekonomike. Poklicna pot ga je najprej vodila v gospodarstvo, v podjetje Zeleni hit, kjer je v letih 1997-2004 spoznal področje pridelave zelenjave in zelenjadarski sektor v Sloveniji. Zatem je bil 14 let zaposlen v javnem sektorju, v šoli Grm Novo mesto, kjer je vodil skupino za prenovo izobraževalnih programov na področju kmetijstva, sodeloval pri ustanovitvi in kasneje vodil Medpodjetniški izobraževalni center Grm, sodeloval pri ustanovitvi Razvojno raziskovalnega inštituta in ga do septembra 2018 tudi vodil, vodil delovno skupino za pripravo vsebinskih izhodišč za ustanovitev Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto, ki jo je do nastopa funkcije državnega sekretarja vodil kot prvi dekan s polnimi pooblastili. Marca 2015 je bil imenovan za prvega varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Septembra 2018 je postal državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, po odstopu ministrice dr. Aleksandre Pivec pa je oktobra prevzel vodenje ministrstva. Tudi kot minister še vedno rad pove, da je kmet: “Od rojstva živim na kmetiji in upam, da bom lahko do smrti živel na kmetiji. S ponosom povem, da sem kmet.” Vodenje kmetijskega gospodarstva, kjer je bil prej nosilec dejavnosti, je zaradi konflikta interesov ob nastopu službe varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano moral prepustiti drugim. Še vedno pa z veseljem poprime na kmetiji in v domačem vrtu. “To je skladno z mojo agronomsko žilico, pa tudi v veliko veselje in sprostitev mi je vzeti motiko in iti na njivo,” pravi. Na vprašanje, ali mu pri tem pomagajo tudi otroci - pet jih ima -, pa odgovori: “Seveda. Večino hrane pridelamo doma. Pomembno se mi zdi, da na otroke prenesemo tudi delovne navade. Če bodo navajeni delati, se bodo v življenju znašli. To je dota, ki jo morajo starši dati naslednjemu rodu. Vse ostalo bodo v sveti našli sami.”

V čem boste nadaljevali politiko svoje predhodnice, kaj pa ste zastavili na novo, v čem bo vaša osebna vizija?

“Zagotovo bomo nadaljevali delo na vsebinah, ki smo jih začrtali. Pred sabo imamo novo programsko obdobje, smo v fazi zaključevanja strateškega načrta, pred nami je tudi veliko nove zakonodaje: zakon o kmetijstvu, zakon o kmetijskih zemljiščih, zakon o skladu, pričakuje se zakon o zaščiti živali. Pred vrati je afriška prašičja kuga - prav včeraj je bil v državnem zboru sprejet zadnji interventni zakon za preprečevanje vnosa afriške prašičje kuge. Zelo sem vesel, da smo na ministrstvu zelo operativni, v manj kot dveh mesecih smo na vlado spravili že dva zakona, zdaj je v postopku že tretji. V pripravi imamo tudi zakon o posestvih, o izobraževalnih institucijah ...”

Katere so ključne novosti, ki jih prinašajo zakoni z dolgoročnejšimi učinki? Zakon o kmetijstvu, denimo, na novo definira kmeta … Kaj to pomeni?

“V njem urejamo področje upravičencev do ukrepov kmetijske politike, torej drugačen status kmeta. Tudi zato, da se onemogoči menjavo nosilcev kmetijskega gospodarstva po oddaji zbirne vloge, kar nam je očitala evropska komisija, ki je pregledovala vloge do leta 2018, in zaradi česar smo bili sankcionirani. Drugič: urejamo nadzor nad uredbo o zelenem javnem naročanju. Predlagamo, da nadzor prevzame kmetijski inšpektorat - čeprav to ni njegova primarna naloga -, ker smo prepričani, da bomo tako prinesli v slovenske javne prehranske obrate več ekološke hrane in več hrane iz shem kakovosti, med drugim tudi iz sheme izbrana kakovost. Tretja novost je implementacija evropske direktive o nedovoljenih ravnanjih oziroma nepoštenih praksah, kar med drugim pomeni, da se skrajšujejo plačilni roki na 30 dni za hitro pokvarljivo blago. Urejamo še področje prodaje lastnih pridelkov na domači kmetiji in nekatere bolj administrativne spremembe.”

Velika hiba slovenskega kmetijstva je nepovezanost

Drugi velik sklop aktualnega dela vašega ministrstva je novo programsko obdobje. Kaj to prinaša Sloveniji? Bomo morali v kmetijstvu korenito spremeniti prioritete?

“V tem trenutku pripravljamo strateški načrt, pripravljen bo v prvem tednu po novem letu, vključno z intervencijami (dosedanjimi finančnimi ukrepi) za posamezna področja. Zagotovo bo prišlo v novem programskem obdobju do nekaterih sprememb. Na podlagi dosedanjih razprav ugotavljamo, da obstoječi ukrepi ne zadovoljujejo skoraj nikogar. Po drugi strani nam je koronakriza pokazala, kje moramo iskati rešitve za naprej: predvsem v večji odpornosti na podnebne spremembe in na razvoju in prenosu znanja in oblikovanju verig. Koronakriza je razgalila slovensko kmetijstvo, pokazala je, da je v zelo v težavnem položaju, ker je premalo povezanih subjektov in premalo verig od kmeta do trgovca. Izkazalo se je, da oblikovane verige tudi v koronakrizi nedvomno delujejo - razen pri vinskem sektorju. Res se cena spreminja, a vse ostalo teče.”

Kakšne usmeritve za novo programsko obdobje prihajajo iz Bruslja?

“Tudi Evropa nam kaže za novo programsko obdobje novo smer s svojimi tremi strategijami: evropski zeleni dogovor, od vil do vilic in biodiverziteta. Te nalagajo vsem evropskim državam izjemno ambiciozne cilje, od zmanjševanja fitofarmacevtskih sredstev, antibiotikov, gnojil, ..., do povečevanja deleža ekoloških površin ... Za vse to še nimamo znanih tehnologij, zato bo morala v to tudi Evropa več vlagati. Mi bomo to zapisali v prvi in drugi steber: 20 odstotkov prvega stebra bo treba nameniti okoljskim vsebinam, v drugem 30 odstotkov. Nekaj fleksibilnosti sicer bo: če bomo v drugem stebru te vsebine povečali, jih bomo morda v prvem malo zmanjšali. Vsekakor pa bo velik poudarek na okoljskih vsebinah, dobrobiti živali ...”

Kaj to pomeni za Slovenijo?

“V slovenskem delu zelo resno razmišljamo o odpravi zgodovinskih plačilnih pravic, jih narediti bolj enotne in poštene, določiti nove sektorje, ki jim bomo pomagali, zlasti sektorje v težavah, tudi kapice, degresijo ... V novem programskem obdobju nas čaka zelo veliko novosti. Obenem pa bomo nadaljevali s tem, kar delamo že zdaj: pomladitev kmetij z mladimi prevzemniki, komasacije, prilagajanje na podnebne spremembe, namakanje …”

Dualno kmetijstvo: pomagati velikim in malim

Bodo te okoljske vsebine prispevale k zmanjšanju razkoraka med kupci, ki bi sicer radi kupovali slovensko ekološko hrano, a je zanje predraga, in pridelovalci, ki morajo upoštevati stroge okoljske standarde, nato pa te kakovostne hrane ne prodajo po cenah, ki bi jim omogočale preživetje, ker jim pot prekriža cenejša hrana iz uvoza, tudi dvomljive kakovosti?

”Na nek način je celotna evropska kmetijska politika usmerjena v ohranjanje okolja. Mi se bomo trudili, da ne bomo dodatno zaostrovali pogojev, saj nismo nič na boljšem, če smo strožji kot drugi. Zato bomo morali predvsem iskati načine za trajnostno pridelavo hrane, načine za prilagajanje na podnebne spremembe - z mrežami proti toči, namakanjem, rastlinjaki … Da bomo pridelavo hrane intenzivirali in stabilizirali. Imamo tudi zelo velik delež kmetijskih zemljišč z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD območij). Slovenija je z 80 odstotki država z daleč najvišjim deležem takih zemljišč. Poleg tega je v Naturi 2000 skoraj četrtina kmetijskih zemljišč. Imamo torej res težke pogoje za pridelavo hrane, zato bomo morali vse to ustrezno naslavljati.”

V tem trenutku pripravljamo strateški načrt, pripravljen bo v prvem tednu po novem letu, je v spletnem intervjuju za Primorske novice povedal kmetijski minister Jože Podgoršek. (Foto: Borut Živulović/BOBO)

Toda je takšno kmetijstvo sploh lahko konkurenčno v evropskem prostoru, kjer se z avtomobilom vozimo po avtocesti nekaj minut mimo enega samega vinograda, kjer ne vidimo konca njive? Na koncu pa se vsi pridelki znajdejo na istem trgu, pred istimi kupci – in seveda pridelki z naših majhnih kmetij s težkimi pridelovalnimi pogoji ne morejo biti konkurenčni tistim z velikih posestev.

“Zagotovo nas čaka še ena velika sprememba: pristopiti k dualnemu kmetijstvu. To pomeni, da bomo po eni strani spodbujali resne, velike, tržne pridelovalce, hkrati pa na drugi strani tudi majhne kmetije na hribovskih območjih, obmejnih predelih, območjih najtežjih pridelovalnih pogojev. Vse te potrebujemo, da ohranjamo slovensko podeželje vitalno, poseljeno, urejeno … Ne nazadnje govorimo o evropski kmetijski politiki, katere drugi steber se imenuje program razvoja podeželja. Tu bomo iskali različne načine in programe, tudi skupaj s sredstvi Leader, pa z Lokalnimi akcijskimi skupinami, saj želimo, da bi nekatera območja prešla v skupne blagovne znamke. Denimo seneno mleko ali kar bodo kmetje pač sami povedali. Nekaj takih zametkov je že na Bovškem in Tolminskem, pa tudi drugod. Recimo v Goriških Brdih, ki so bila po osamosvojitvi skoraj pozabljena, zdaj pa se tam kmetijska zemljišča za vinograde prodajajo po višji ceni kot skoraj kjer koli v Sloveniji. Poiskati je treba takšne modele, da se bo kmetovanje tudi tam splačalo.”

Ena od težav slovenskega kmetijstva je tudi nepovezanost malih kmetij, ki so premajhne, da bi lahko denimo redno zalagale s pridelki že večjo bolnišnico, kaj šele police večje trgovine.

“Da, zato pa nam mora biti cilj intenzivno povezovati kmetijska gospodarstva. Že danes imamo kar nekaj kmetij z ekološkim mlekom, a ko pride cisterna, ga zmeša z ostalim mlekom, ker so te ekološke kmetije preveč razpršene po Sloveniji in je linija za zbiranje ekološkega mleka predraga. Trend moramo spremeniti tako, da bomo pridelali več ekološke hrane, potem je bo več tudi v trgovinah, kjer je res veliko take - sploh če izvira zunaj EU -, ki je pridelana z vprašljivimi praksami, od sečnje pragozdov, uporabe fitofarmacevtskih sredstev, gensko spremenjenih organizmov … Čaka nas res zanimivo obdobje.”

PKP je že zmanjšal birokracijo za rastlinjake

Mnogi kmetje pa pri tem obupajo tudi zaradi prezapletene birokracije. Prej ste omenili rastlinjake, a prav zaradi birokracije je ostajal zadnja leta denar, ki je bil namenjen zanje, neporabljen.

“Ravno zato smo v protikoronskem zakonu odpravili nekatere administrativne ovire, da bo možno hitrejše pridobivanje dovoljenj za postavitev rastlinjakov. Skupaj z ministrstvom za okolje in prostor smo našli tudi rešitve za reinjekcijske vrtine za uporabo tople vode - kar je pomembno zlasti za severovzhod Slovenije in za brežiški konec -, da bi postali še bolj odporni na posledice podnebnih sprememb. S predzadnjo spremembo programa razvoja podeželja smo povečali sredstva za postavitev rastlinjakov in mrež proti toči, za okoljsko podnebne cilje, za večjo odpornost na vremenske ujme, delež sofinanciranja se je povečal s 70 na 90 odstotkov za, denimo, mlade kmete. To nas, v še večji meri, čaka tudi za naslednje programsko obdobje, saj smo ravno pri rastlinski pridelavi - pri vrtninah, pridelavi krompirja, krušnih žit, v sadjarstvu in še kje res zelo slabo samooskrbni in bomo poskušali to povečati. Zdaj imamo viške zelenjave dva meseca, potem pa velik primanjkljaj. Treba je podaljšati sezono in stabilizirati pridelavo. Temu bomo namenili tudi investicije.”

Dotakniva se še ene, sicer izrazito primorske kmetijske teme: oljkarstva. Kaj si lahko obeta v novem programskem obdobju?

“Oljkarji bodo zagotovo deležni podobnih podpor kot do sedaj, ravno tako za investicije. Skupaj z ministrstvom za izobraževanje se izjemno trudimo - in smo že zelo blizu rešitvam - za Inštitut za oljkarstvo, ki je utrpel veliko škodo ob požaru na Univerzi na Primorskem. Pri oljkarstvu predvsem pazimo, da nam ne pade stroka. Le tako bo omogočen razvoj znanja in njegov prenos na kmetijska gospodarstva. Veseli bomo tudi, če se bo ta sektor povezal v skupino ali organizacijo pridelovalcev, tudi tu bodo deležni spodbud. Prav tako lahko v shemi izbrana kakovost, če se bodo vključilo vanjo, izvajamo zanje del promocije.”

Vinski sektor se mora povezati znotraj regij

Drugi, še pomembnejši del primorskega kmetijstva, je vinogradništvo. A tudi tu imamo veliko problemov: po eni strani stagnacijo panoge, saj obnova vinogradov nazaduje, starostna struktura vinogradnikov je slaba, po drugi strani je veliko pridelovalcev vrhunskih vin, ki pa so majhni in ne zmorejo zahtevne promocije na tujih trgih, zlasti zunaj Evrope. Denarja, ki je na voljo za promocijo, pa ne izkoristijo, tudi zaradi pretirane in neživljenjske birokracije. Kako konkretno jim boste pomagali?

“Pri vinskem sektorju imamo res zelo veliko izzivov. Prvič zato, ker je celoten slovenski vinski sektor izrazito nepovezan. Imamo res samo nekaj velikih pridelovalcev in samo par povezovalcev - kot so Vinska družba, Združenje družinskih vinogradnikov, Vinis …-, s katerimi se tudi usklajujemo ob pripravi naših ukrepov. A še vedno težko govorimo o intenzivnem povezovanju. Druga težava je, da so vinogradi zelo majhni. Več kot 80 odstotkov vinogradnikov ima manj kot hektar in pol vinogradov. Ker so vinogradniki majhni in nepovezani, je ključno, da se začne pristopati regijsko, kot so naredili v Brdih, pri cvičku, teranu ... Da izvajajo skupne promocije v Sloveniji, Evropi in na tretjih trgih, Naše ministrstvo pomaga vsako leto tudi pri promocijah na tretjih trgih, tudi sredstva za to namenjamo, pogovarjamo se o vstopu na rusko tržišče, aktivno pripravljamo sejemske udeležbe (letos znova denimo v Šanghaju, prejšnja leta v Hongkongu). Samostojni družinski vinogradniki so praviloma premajhni, da bi lahko sami nastopali na tujih trgih. Pri vseh sektorjih bomo v naslednjem programskem obdobju veliko denarja in energije vlagali v povezovanje in sodelovanje, ker je to rak rana slovenskega kmetijstva in ker je kmetijstvo v vseh nam primerljivih državah mnogo bolj povezano.”

Državni les gre hitro v promet, zasebni še ostaja

Za razliko od vinskega sektorja, kjer kljub vsemu izvažamo vrhunska vina, pa je pri lesu že najmanj dve desetletji ravno obratno: slovenski les gre večinoma v tujino v hlodih, neobdelan, poceni. In ta isti les potem obdelan in po višjih cenah uvažamo. Čeprav nam tradicije lesne industrije in dobrega oblikovanja ne manjka. Spet problem verig?

“To je izjemno pomembno vprašanje, kajti les je še vedno naše naravno bogastvo, ki ga imamo v izobilju. Kljub naravnim ujmam, ki so prizadele v zadnjem času naše gozdove, je lesna zaloga od leta 2014 do leta 2019 zrasla za približno 10 milijonov kubičnih metrov. Spremenila pa se je struktura gozda (zmanjšuje se delež iglavcev, zlasti smreke, povečuje delež listavcev). Nekdaj je bila lesno-predelovalna industrija pomemben zaposlovalec in pomemben del industrije. V zadnjih letih pa se vendarle ta panoga ponovno dviguje, investira in zaposluje, povpraševanje po hlodovini in gozdno lesnih sortimentih narašča. Lesno-predelovalni centri sicer spadajo pod ministrstvo za gospodarstvo, kjer je ustanovljen poseben direktorat za lesarstvo za spodbujanje lesno predelovalne industrije. Naš resor lahko investira v gozdne vlake, v ceste, kot tudi v primarno predelavo lesa - manjše žage za do 10.000 kubičnih metrov na leto. Za ostalo predelavo in za večje žage je odgovorno ministrstvo za gospodarstvo, ki pomaga tudi s finančnimi spodbudami. Iz gozdnega sklada, ki se polni iz prihodkov od prodaje lesa iz državnih gozdov, pa izvajamo skupaj z ministrstvom za gospodarstvo promocije za slovensko gozdno-lesno verigo.”

Kako ocenjujete dosedanje delo družbe Slovenski državni gozdovi?

“Družba Slovenski državni gozdovi sodeluje s slovenskimi kupci hlodovine in tudi tu postajajo količine počasi problematične oziroma premajhne. Treba bo narediti več, da bo tudi iz zasebnih gozdov prihajalo več lesa za slovenske žage. Državni gozdovi bodo počasi že ves les dolgoročno prodali dolgoročnim kupcem. Iz državnih gozdov lahko letno prodamo 1,5 milijona kubičnih metrov lesa, iz zasebnih pa več kot pet milijonov kubičnih metrov. Torej nas čaka sodelovanje, da bo kakovostni les ostal doma in da bomo z njim ustvarili tudi nova delovna mesta.”

“Dojeli smo, da potrebujejo agrarne skupnosti poseben status”

Kar precejšen delež zemljišč - predvsem slabših - je v lasti agrarnih skupnosti. Te so po petih desetletjih, ko so bile po drugi svetovni vojni ukinjene, njihova zemlja pa podržavljena, z denacionalizacijo dobile zemljišča nazaj, vendar večinoma njihovi mrtvi člani in šele počasi prenašajo lastnino na aktualne. V pomoč je bil pred leti sprejet drugi zakon, ki naj bi nekatere pomanjkljivosti odpravil, a ne dovolj, zato vaše ministrstvo pravkar pripravlja novelo. Kaj naj bi prinesla?

“Agrarne skupnosti so zelo pomembne za naš slovenski prostor, ne nazadnje obsegajo skoraj 80.000 hektarjev zemljišč, kar je več, kot je kmetijskih zemljišč in gozdov v državni lasti - teh je skupaj 50.000 hektarjev. Zato so res zelo pomembne. Moram priznati, da sem se kot državni sekretar prvič srečal z agrarnimi skupnostmi in šele takrat dojel, kaj pomeni skupinsko upravljanje solastnine, da je to posebna oblika upravljanja, vlaganja … Novelo zakona pripravljamo zelo intenzivno. V njem sta med drugim dva bistvena poudarka: uredili bomo davčno področje, da bodo lahko agrarne skupnosti nastopale v davčnih postopkih, in da se bodo lahko registrirale po novem zakonu tudi tiste agrarne skupnosti, ki jim po vojni zemljišča niso bila odvzeta in zato tudi niso bila predmet denacionalizacije. Zdaj bomo tudi te pripeljali v zakon.”

V Italiji so agrarnim skupnostim pred tremi leti priznali poseben status, zavarovan na najvišji možni ravni v državi, z republiko. Si lahko nekaj podobnega morda obetamo tudi pri nas?

“Agrarne skupnosti so res nekaj posebnega. To sem spoznal med obiski pri njih na terenu, ki smo jih organizirali skupaj s predstavniki ministrstva za pravosodje, za finance in urada za lokalno samoupravo. Dojeli smo njihovo posebnost in želimo, da ohranijo oziroma dobijo agrarne skupnosti poseben status, da jih ne tlačimo v obliko zadruge, podjetje ali druge klasične oblike. Tu smo naredili skupaj z drugimi ministrstvi že veliko korakov. Tudi zato, ker so agrarne skupnosti trajnostno naravnane in varuh slovenskega podeželja.”

Ne moreva mimo aktualnega političnega dogajanja v stranki Desus, katere član ste, saj ste postali minister prav v kvoti te stranke. Danes, ko se pogovarjava, je ponedeljek. Boste v petek, ko bo intervju objavljen, še minister? Boste končali mandat?

“Bom poskušal odgovoriti pragmatično: seveda bom zaključil mandat, ne vem pa, kdaj bo konec tega mandata.”

(Smeh). No, bom vprašala drugače: boste kmetijski minister tudi v drugi polovici prihodnjega leta, ko bo Slovenija predsedovala svetu EU?

“Osebno bi si tega želel, ker smo v začetku obdobja, o katerem sva govorila v uvodu, ker imamo veliko ciljev, ki bi jih radi uresničili, ker smo, zahvaljujoč odlični ekipi na ministrstvu, v intenzivnih pogovorih s številnimi deležniki in iščemo najboljše kompromise in bi rad to oddelal do konca. Ali bo to možno, pa ne bo odvisno samo od Desusa, ampak od celotne vladne garniture.”


Najbolj brano