Dovolj je!
Med mediji
11. 12. 2020, 13.02
, posodobljeno: 17. 12. 2020, 11.55
Velikokrat sem premišljevala, kdaj je tisti trenutek, ko je tvoja državljanska dolžnost, da jasno poveš: Dovolj je! Dovolj je zaničevanja, ustrahovanja, pošiljanja tja, od koder sem prišla, poudarjanja moje drugorazredne državljanskosti, mojega imena, družine. Tisto, kar me je pri teh poslanih sporočilih in pismih zmeraj presenečalo, je njihova jezikovna ubornost. Če rečem, da so osebe, ki to in tako pišejo, nepismene, ne zadanem bistva. Mogoče tako pišejo, ker mislijo, da s tem “svoj” jezik približajo “mojemu” razumevanju. Ali pa so samo malomarni pri njegovi uporabi, ker jim že poreklo rojstva daje pravico, da ga mesarijo in mrcvarijo.
Včasih pa pomislim na čisto zlo. Zlo, ki se dobesedno cedi iz teh sikajočih stavkov. Takrat se spomnim čudovite knjige Victorja Klempererja Govorica tretjega rajha (Lingua Tertii Imperii). To knjigo je sam imenoval “balansirka”. Nekaj, kar ga je varovalo pred tem, da ne strmoglavi v urah gnusa in obupa, v neskončni puščobi mehaničnega tovarniškega dela, ob posteljah umirajočih, v trenutkih, ko so mu vzeli vse in pustili besede samo v glavi. Edino, kar si je želel, je bilo popisati vse grozljive besede, opazovati in si vtisniti v spomin, zadržati lastno notranjo svobodo.
Ko se v javni govorici začne dehumanizirati sočloveka, ga opisovati kot golazen in nadlogo, ki jo je potrebno zatreti, bi vsakdo od nas moral povzdigniti glas.
Temeljna značilnost govorice tretjega rajha je huda revščina. Revščina, ki je načelna in monotona. Z omejenim naborom besed, pojmov in pridevnikov, ki se lepijo na vsakogar, ki je označen za sovražnika. Začelo se je s sovražnimi besedami in izrečenimi grožnjami. Potem se je začel pohod po institucijah. Ločilo se je “naše” od “njihovih”. Brezobzirno in brezčutno. Potem se je začel omejevati prostor. Nekateri niso imeli več dostopa do javnih prostorov. Ker so bili tako podobni “nam”, so jih morali označiti in kategorizirati. Čisti, pol-čisti, četrt-čisti in nečisti. Morali so nositi oznake, s katerim so jasno dali vedeti, kdo so. Potem so jim vzeli službe, imetje, jih prisilili, da si sami plačajo karto za zadnjo pot (obstajali so tudi popusti za skupine) in jih na koncu ubili.
Ne pozabite. Začelo se je s sovražnimi besedami. In korak od sovražnih besed do sovražnih dejanj ni tako velik. Že dolgo časa je celoten prostor javne komunikacije poligon za podiranje meja. Vsakič se je z eno besedo, eno mislijo šlo korak naprej. Zdaj pa se je ta miselno revna, puščobna in monotona revščina jezika končno razkrila. Pokazala je, kaj lahko vsakdo, ki misli (kaj šele govori) drugače, pričakuje. Iztrebljenje. Izbris iz jezika, državljanstva, spomina in obličja Zemlje.
Ko se v javni govorici začne dehumanizirati sočloveka, ga opisovati kot golazen in nadlogo, ki jo je potrebno zatreti, bi vsakdo od nas moral povzdigniti glas. Ker takšen jezik ubija. Pri tistih, ki ga uporabljajo, nikoli ne veš, kdaj boš ti, ki si trenutno “naš”, postal “njihov”. Država, ki je leta in leta zapirala oči, si mašila ušesa in trdno stiskala ustnice, da iz sebe ne pusti niti glasu, zdaj lahko opazuje, kaj je ustvarila. Vsako novo sovražno besedo so jemali kot zadnjo. Pa ni bila. Za njo je sledila naslednja. In naslednja. Ali nismo dokončno prišli do točke, ko bomo temu naredili konec? Ali pa nas bodo pokončali.