Gledališko potovanje z Jankom in Metko

Režiser Andrej Jus je v SNG Nova Gorica že ustvaril dve odlični predstavi: ludistično komedijo Grenki sadeži pravice ob otvoritvi male dvorane (predstava je prejela nagrado satir za najboljšo uprizoritev na Slovenskem festivalu komornega gledališča SKUP na Ptuju) in koncert Kosovelove poezije Postani obcestna svetilka (nagrajen z zlatim levom na Mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu). Tudi tokrat režira na malem odru, v naslovnih vlogah odrske priredbe pravljice Janko in Metka bosta nastopila Žiga Udir in Anuša Kodelja, nova članica ansambla. In spet se nadejamo vznemirljivega gledališkega doživetja.

Anuša Kodelja in Žiga Udir na vaji za predstavo Janko in Metka Foto: Damir Ipavec
Anuša Kodelja in Žiga Udir na vaji za predstavo Janko in Metka Foto: Damir Ipavec
Predstava Janko in Metka bo namenjena najmlajšim gledalcem. Zanje ste v različnih gledališčih postavili že več predstav in vselej je bila pot od besedila do uprizoritve nekoliko drugačna. Kako se je rodila ideja za uprizoritev pravljice bratov Grimm kot predstave brez besedila?

“Pravljica Janko in Metka me vznemirja že dolgo. Ko sem jo pred petnajstimi leti na akademiji režiral kot avtorsko radijsko igro, sem jo obravnaval parodično skozi psihoanalizo. Namenjena je bila odraslim in tako provokativna, da sploh ni doživela javnega predvajanja. Ta pravljica je nekakšen 'road trip', iniciacijsko popotovanje. Dogajanje poganjata dva temeljna človekova strahova: strah pred zapuščenostjo in strah pred požrtjem. Oba imata funkcijo, da se z njuno pomočjo človek osamosvoji in razvije svojo identiteto. 'Ne biti požrt' pomeni, da se človek nauči prepoznati in sprejemati sebe, da se zaveda svojih potreb in želja ter zna postaviti meje sebi in drugim. 'Biti zapuščen' pa pomeni, da nisi bil dovolj pomemben za pomembnega drugega, da bi te potrdil v tem, kar si. Oba strahova sta med seboj povezana.

Andrej Jus, režiser predstave Janko in Metka (foto: Jernej Čampelj)

Kdor odrašča s tem, da ga starši ne vidijo takšnega, kakršen je, ampak ga gledajo skozi svoje želje in pričakovanja, se bo težko izognil temu, da ne bil požrt, saj ne bo mogel razviti resničnega sebe. Sam se kot starš trudim prepoznati, kdaj otroka nehote, po pomoti 'požrem' ali 'zapustim'. Po drugi strani pa sem tudi sam iz svoje 'hiške v gozdu' kot otrok izšel malo požrt in malo zapuščen ... Ideja za režijo predstave brez besed se je tudi porodila že pred leti. Ko sem kot gimnazijec gledal kratko glasbeno otroško uprizoritev brez teksta, so me podobe nemih igralcev skupaj z močno, strastno glasbo (mislim, da je bil čardaš) tako prevzele, da sem odtlej večkrat sanjaril, da bi tudi sam na tak način naredil predstavo po neki preprosti, vsem znani pravljici. In ko sem v Novi Gorici lahko izbiral, kaj bi delal, sem predlagal pravljico Janko in Metka. Na začetku sem sicer imel v glavi dve različici, eno z dialogi, drugo brez. Vesel sem, da sva se z Markom odločila za slednjo.”

Je bilo ob odločitvi za takšen uprizoritveni koncept ključno, da ste že v izhodišču vedeli, s katerim koreografom ga želite uresničiti?

“Branka Potočana sem povabil, ker sem potreboval spretnega, konkretnega in obrtno dobro podkovanega koreografa. Z njim sem sodeloval pri svoji prvi profesionalni predstavi Hočevski medved. Tokrat je njegova vloga posebej pomembna in že takoj na začetku vaj se je pokazalo, da je bila odločitev zanj pravilna.”

Domnevam, da je v tako zamišljeni predstavi zelo pomemben element glasba.

“Seveda, zelo je pomembna. Glasbenica Polona Janežič ima izjemen občutek za atmosfere in je sproti pisala glasbo glede na razvoj posameznega prizora. Glasba je ves čas prisotna, poleg vzdušja soustvarja tudi dramaturgijo in ritem predstave.”

Za kakšna izhodišča pa ste se v ekipi dogovorili pri zasnovi vizualne podobe?

“Scenografinja Urša Vidic je izhajala iz ikonografije starih ruskih ilustracij v knjigah za otroke, ki malce spominja tudi na igralne karte, npr. tarok. Poigravanju s štirimi, petimi barvami (črna, bela in odtenki rdeče do okra) sledimo tudi v kostumografiji, ki jo je oblikoval Andrej Vrhovnik. Tudi z rekviziti se želimo približati knjižni ilustraciji; tako bo na odru vse, razen igralcev, dvodimenzionalno, ploščato. Ne sledimo realizmu, ampak poudarjamo pravljičnost.”

Z vsemi igralci, s katerimi ste se odpravili na to “gledališko potovanje”, sodelujete prvič?

“Prav z vsemi, ja. A smo se takoj ujeli, tako da imam občutek, kakor da se poznamo že precej časa.”

Ker so gledališča za obiskovalce zaprta, se igralci v času priprave te uprizoritve lahko posvečajo samo vajam. To je verjetno dobro, slabo pa, da bo predstava v soboto doživela premiero le z neposrednim prenosom prek spleta. Kako bi povzeli svoje razpoloženje v teh posebnih razmerah?

“V vseh ljudeh, tudi v meni, je veliko strahu, negotovosti, občutka osamljenosti in tesnobe. Zato še posebej cenim čas, ki ga preživim skupaj z igralci in sodelavci. Da lahko v tem žalostnem času skupaj ustvarjamo nekaj lepega, pravljičnega - to je res privilegij. Toda svet zunaj našega 'milnega mehurčka' je ves čas tiho prisoten: epidemija in naša razdiralna vlada nas nenehno ogrožata in visita nad nami kot lakota nad našimi pravljičnimi junaki.”


Preberite še


Najbolj brano