Ko je vse v najlepšem redu

Nekoč sem nekje prebrala misel, ki gre nekako takole: “Če takole prisluhneš ljudem, ki se pogovarjajo na cesti, v službi ali v gostilni, dobiš vtis, da je večina ljudi slabih.”

Torej : nisem ravno tiste vrste človek, ki bi mi v življenju oporo dajali motivacijski citati. A po svojem skromnem mnenju in izkušnjah lahko napišem, da je v zgornjem navedku vsaj zrno resnice.

“V Sloveniji je vse v redu. Imamo najboljše vodstvo na svetu in najlepšo državo v vesolju. Zadovoljni? Ne? Ponavljajte zelo dolgo. Pravijo, da tako vse postane resnica.”

Namreč: velikokrat berem in slišim besede, komentarje in ravnanja, ki - povedano po domače - niso za nikamor. Niti za klepet med dvema prijateljema ne, še najmanj pa za na kakšen spletni forum ali za javno debato.

Poleg tega se je od nekod vzelo prepričanje (ali pa je bilo vedno tu in do zdaj bolje skrito), da se je treba na kritiko, četudi je na mestu in argumentirana, odzvati z besedami, ki - povedno po domače - prav tako niso za nikamor. Ali pa celo kritiko kar zamenjati z žaljivkami in zmerljivkami.

Da ne boste rekli, da govorim tja v en dan. Ko sem pred leti - danes se zdi, kot bi minilo že stoletje - pisala diplomsko nalogo na temo žalitev v medijih okrog tedaj najbolj znanega primera novinarja Nežmaha in politika ter nekdanjega župana Rupla, sva z mentorjem in profesorjem Tomom Korošcem veliko razpravljala o tem, kako bi država potrebovala jezikoslovne usmeritve v obliki spiska ali seznama žaljivih besed in pravosodni sistem obilico sodelovanja z jezikoslovci. Profesor je že tedaj ponudil tudi pravni indic za dokazovanje namena zaničevanja, ki ponuja vpogled v to, kdaj je jezikovna sredstva v publicistiki mogoče prepoznati kot razžalitve.

Ne vem, kako je s temi seznami danes, če obstajajo in v kolikšni meri jih sodišča upoštevajo, saj nisem pravnik in si o tem ne drznem razpravljati. Lahko pa zapišem, da beroč vse te komentarje ugotavljam predvsem dve stvari. Prvič: dejanja najvišjih predstavnikov ljudstva se pogosto odražajo pri nižje podpisanih. Če nekdo, ki ima na javno mnenje in ljudi največji vpliv, začne uporabljati besednjak, ki, - ja, prav ste uganili - ni za nikamor, potem se bodo slej ali prej s takšnim besediščem “opogumili” tudi tisti, ki so mu v službenem odnosu podrejeni, in nazadnje bodo tak način komuniciranja ponotranjili tudi “običajni” ljudje.

Drugič (ki se navezuje na prvič): veliko ljudi, posebej tisti na vodilnih položajih, zato meni, da ne more biti podvrženo nikakršni kritiki svojega dela in da velja le njihov prav. Zato vsakršno opozorilo, predlog, idejo ali dopolnilo jemljejo kot podlago za (predvsem besedno) obračunavanje z “nasprotniki”. Običajno z besednjakom, ki - znova - ni za nikamor.

Pred leti sem zasledila zamisel oblasti v Tadžikistanu, da bi kaznovale novinarje, ki uporabljajo bralcem nerazumljive besede. Pustimo ob strani, če besede morebiti niso bile prepovedane zato, ker pač niso ustrezale oblasti. Bolj je intrigantno, da se je to tedaj dogajalo v državi, ki ne sodi pod okrilje EU in ni podvržena “našim” demokratičnim načelom. Ter da je malo verjetno, da bi se kaj podobnega zgodilo v nam mili demokratični Evropi.

No, danes lahko preberemo, da imajo madžarski novinarji menda sezname občutljivih tem, za vsako poročanje o vprašanjih, ki se teh tem dotikajo, pa morajo pridobiti odobritev nadrejenih. Doma pa imamo na mizi predlog visoke denarne kazni za vse, ki dvomijo ali izražajo nasprotovanje epidemiološkim ukrepom vlade.

Takole, dragi moji. V Sloveniji je vse v najlepšem redu. Rože cvetijo in ptički žgolijo. Imamo najboljše vodstvo na svetu in najlepšo državo v vesolju. Ljudje so pošteni in dobri, bolezni in krivic ni. Vsi dostojno živimo.

Zadovoljni? Niste? Ponavljajte zelo dolgo. Pravijo, da tako sčasoma vse postane resnica.


Preberite še


Najbolj brano