Leptospiroza - bolezen številnih obrazov

Leptospirozo povzroča svedrasta bakterija, s katero se živali lahko okužijo z uživanjem okužene vode. Najnevarnejše so stoječe vode, luže po dežju, mlake, ipd., kamor bakterije zaidejo z urinom okuženih živali.

Predvsem imamo v mislih male glodavce, kot so miši in podgane, na podeželju, kjer živijo tudi druge domače živalske vrste, pa je mogoče, da tudi te živali bakterijo izločajo z urinom, čeprav same ne kažejo nobenih znakov bolezni. V krogu okužb se lahko znajde tudi človek, ki se prav tako lahko okuži prek zaužitja okužene vode ali prek drobnih poškodb kože na rokah, če seveda ne upošteva danes vsem dobro znanih navad, rednega in temeljitega umivanja rok ali uporabe zaščitnih rokavic.

Različne živalske vrste so različno dovzetne za okužbo z različnimi podvrstami leptospir (Leptospira species - Leptospira spp.), ki jih imenujemo serovari. Psi so na primer mnogo dovzetnejši od mačk, kar pomeni, da mačke zelo redko zbolijo, zato tudi zanje ne uporabljamo zaščitnega cepljenja, za razliko od psov, pri katerih pa je zaščitno celjenje proti leptospirozi del osnovnega cepljenja. Cepiva, ki so registrirana v Sloveniji, vsebujejo zaščito pred dvema podvrstama (L. icterohemorahgiae in L. canicula). Različne podvrste povzročajo tako pri živalih kot tudi pri ljudeh tudi zelo različne znake okužbe, kar je posledica dejstva, da posamezne podvrste lahko različno intenzivno prizadenejo različne organe. Prav zaradi velike raznolikosti kliničnih znakov in prizadetosti različnih organskih sistemov je možnost okužbe s to “zvito” bakterijo verjetno pogostejša, kot jo v resnici tudi dokažemo. Pomembno je, da je bolezen povsem ozdravljiva, vsaj v primerih, ko jo dovolj zgodaj odkrijemo in tudi ustrezno zdravimo.

Psi so mnogo dovzetnejši od mačk, kar pomeni, da mačke zelo redko zbolijo za leptospirozo, zato tudi zanje ne uporabljamo zaščitnega cepljenja. Za razliko od psov, pri katerih pa je zaščitno celjenje proti leptospirozi del osnovnega cepljenja.

Ker gre za bakterijo, bolezen zdravimo z izbranimi antibiotiki, glede na klinične znake pa seveda huje prizadete živali potrebujejo podporno zdravljenje, praviloma v hospitalni oskrbi. Na ta način lahko veterinarji poskrbimo tudi za ustrezno preprečevanje širjenja okužbe v domačem okolju. Znano je, da se bakterija še nekaj časa po ozdravitvi izloča z urinom, kar predstavlja tveganje za okolico.

In kdaj posumimo na leptospirozo? Po okužbi živali sprva največkrat kažejo splošne znake kužne bolezni, kot je povišana telesna temperatura, bistveno zmanjšana aktivnost, bolečine v mišicah, zaradi česar se izogibajo sprehodom, zmanjša se tudi ješčnost, pojavi se slabost ali tudi bruhanje. Po začetnih znakih se glede na podvrsto in intenzivnost okužbe lahko pojavijo številni drugi znaki bolezni, povezani predvsem z znaki popuščanja ledvične funkcije in/ali zmanjšanja delovanja jeter. Ob tem se lahko pojavijo tudi zlatenica, ki jo prepoznamo po rumeno obarvanih sluznicah, v hujših primerih se rumeno obarva tudi koža. Pogosto so bolj ali manj prizadeti številni organski sistemi, zato leptospirozo uvrščamo med t.i. multiorganske bolezni.

Veterinarji na osnovi dokaza bakterije in na osnovi laboratorijskih parametrov ob izraženih kliničnih znakih pripravimo plan zdravljenja, ki ga ob intenzivnem spremljanju poteka seveda ustrezno prilagajamo. V laboratoriju za leptosiprozo Veterinarske fakultete v Ljubljani ugotavljamo prisotnost protiteles proti 12 različnim in najpogostejšim podvrstam, kar nam omogoča ugotavljanje prisotnosti zaščitnih protiteles proti dvema v cepivu, če je žival seveda bila celjenja, in koliko časa je minilo od zadnjega cepljenja, ter med tistimi, ki so zagotovo posledica okužbe. Specifična protitelesa v organizmu nastanejo sicer kmalu po okužbi, vendar se njihova količina močno poveča šele približno dva tedna po okužbi, ko so lahko bolezenski znaki že v upadanju, zato pogosto predlagamo ponovitev testiranja v razmaku dveh tednov. Poleg tega je dokazovanje specifičnih protiteles proti določeni podvrsti pomemben podatek za napoved poteka bolezni. Vemo namreč, da posamezne podvrste huje prizadenejo določene organe, posledično pa je bolezen lahko za žival tudi usodna.

Čeprav zaščitno cepivo našega psa ne bo zaščitilo pred vsemi leptospirami, je to osnovni preventivni ukrep. Zaščita traja največ leto dni, zato moramo pse cepiti vsako leto in to ne glede na njihovo starost. Hkrati z zaščito psa bomo tako poskrbeli tudi za preprečevanje okužbe ostalih živali in nas samih. Bolezen lahko tudi pri ljudeh poteka z burnimi kliničnimi znaki in je tudi za človeka lahko usodna. Kadarkoli posumimo na prisotnost okužbe z leptospirami, bodimo previdni z rokovanjem predvsem urina in upoštevajmo dandanes vsakodnevne napotke pravilnega umivanja rok.


Najbolj brano