Kdo je skril smerokaze?

V tem času pred tremi desetletji se je s še danes veljavnimi protokoli rodil svetovni splet, za Božič pa je bila postavljena prva spletna stran. Takrat vse skupaj seveda ni delovalo intuitivno kot danes, a se je zadeva, sprva zlasti v akademskih krogih, hitro širila. Tudi v Sloveniji, kjer pa je bilo zanimanje javnosti v tistem letu veliko bolj namenjeno novi politični realnosti in osamosvajanju.

Tako kot v vseh tistih letih, najsi je šlo za leto prej ali za najbolj prelomno leto 1991, se je tudi leta 1990 pisala zgodovina. Pravzaprav je vsako leto zgodovinsko, a imajo ljudje ali posamezne skupnosti na kakšno obdobje večji, na kakšno pa manjši vpliv. Kakor koli, leta 1990 smo prav zares živeli zgodovino.

Spomladi so bile prve demokratične volitve, na njih je večino osvojila koalicija Demos in Lojze Peterle je postal predsednik izvršnega sveta, kot se je takrat reklo vladi. Bil je kandidat krščanskih demokratov, ki so znotraj precej raznorodnega Demosa prejeli največ glasov. Za predsednika slovenskega predsedstva je bil izvoljen Milan Kučan, ki je nekaj mesecev prej z delegacijo zapustil jugoslovanski partijski kongres v Beogradu. Prek poletja in na jesen je zorela zamisel o plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije. Sum o jugoslovenarstvu prebivalcev Slovenije, ki je pestil del nove politike, je bil slednjič odveč: plebiscitarna večina državljanov se je 23. decembra odločila za samostojno Slovenijo in politika je morala zagotoviti izhodni scenarij.

V prihodnjem mesecu, to je mogoče napovedati z veliko gotovostjo, se bo vnel boj za interpretacijo o tem, kdo je bil pred tridesetimi leti bolj pravi in kdo bolj zaslužen.

Ekonomska situacija v tistem času ni bila niti slučajno rožnata. Po letih galopirajoče inflacije je potekal zadnji poskus tako imenovane stabilizacije ekonomije pod taktirko Anteja Markovića. Slovensko gospodarstvo se je že precej let obračalo na zahod, tudi turizem, denimo, je cvetel in zaznamoval Portorož in Istro z rekordnimi številkami, ki so bile presežene šele pred nekaj leti.

Obup nad drvenjem navzdol v neučinkoviti Jugoslaviji je začela prekrivati koprena optimizma in pričakovanje debelejšega krompirja z lastne njive na podlagi avtonomnih odločitev, nič več na podlagi mučnih kompromisov na beograjski politični čaršiji. Temperaturo in pričakovanja so v pomembni meri dvigovali mediji, ki so v emancipatoričnih procesih v osemdesetih letih pretrgali popkovino z vladajočimi forumi.

Medijska, pa tudi informacijska izpostavljenost, je bila v tistih časih zelo drugačna. Časniki so imeli visoke naklade, televizija in radio sta imela zelo številčno publiko. Mediji so bili pomemben gradnik demokracije, ki so se je takrat privajali in učili vsi, tudi najbolj izpostavljeni politiki. Za informacijo se je bilo treba potruditi. Tako na strani tistih, ki so jih posredovali, kot na strani publike, ki jih je sprejemala. Del njihove vzajemnosti je bilo tudi zaupanje, ki je temeljilo na etičnosti in prepričanju, da so primarna vodila vendarle širši interes skupnosti in na nekaj nedvoumnih skupnih ciljih temelječa vzajemnost.

V tistem času so imeli računalnike le redki. Prenosni telefoni so stali kot avtomobil srednjega razreda in jih je imelo zgolj nekaj direktorjev. Kdor je želel zastaviti javno besedo in v široki javnosti diskutirati o katerem od aktualnih vprašanj, je moral sesti za pisalni stroj, natipkati svoje mnenje, se podpisati in pismo poslati na katero od uredništev. Anonimk se ni objavljalo.

Snovalci interneta so razmišljali predvsem o tem, kako narediti znanje dostopnejše, kako pospešiti dostop do knjižničnih informacij. Zadeva je v treh desetletjih postala vseobsegajoča in je prerasla domišljijo iz nultega leta. Zdaj ni več vprašanje, ali je informacija dostopna, vprašanje je, kako jo prefiltrirati, kako se prebiti skozi informacijsko džunglo. Obenem nikoli ni bilo enostavneje podati svojega mnenja in ga posredovati takšni ali drugačni javnosti. Dovolj je nekaj potegov s prsti. Pred tridesetimi leti je bila vrlina listanje, danes je vrlina imeti roke v žepu.

Če je bila medijska krajina pred tridesetimi leti pri nas ogreta, je današnja informacijska krajina razgreta. V prihodnjem mesecu, to je mogoče napovedati z veliko gotovostjo, bo še bolj, saj se bo vnel boj za interpretacijo o tem, kdo je bil pred tridesetimi leti bolj pravi in kdo bolj zaslužen.

Iskati pa bo treba tudi odgovore na vprašanje, kje in zakaj je Slovenija skrenila s poti v indijokoromandijo in ali še lahko ujamemo vlak, ki nam je zbežal. Skratka, pogovarjati in dogovarjati se bo treba o konceptih, ne o kavbojcih in indijancih.


Najbolj brano