Strastno in strašno ljubijo in mučijo

“Po vaši zaslugi se bova starala skupaj: vzpostavila sva ravnotežje.” Žubori lepo, prijetno in pomirjujoče - če je tako iztrgano iz sobesedila. Na zadnjih straneh Ledenega tedna, štiri desetletja starega romana Pascala Brucknerja, pa isto spoznanje zveni srhljivo. Ledeno. Pripoved, ki jo marsikdo pozna predvsem po filmu Romana Polanskega, bralcu ponuja veliko več kot gledalcu. Itak.

V filmu Bitter Moon (1992), posnetem po Ledenem tednu,  je Roman Polanski vlogo zapeljivke zaupal ženi Emmanuelle Seigner.
V filmu Bitter Moon (1992), posnetem po Ledenem tednu, je Roman Polanski vlogo zapeljivke zaupal ženi Emmanuelle Seigner.  

Francoski pisatelj in filozof Pascal Bruckner (1948), slovenskim bralcem že dobro znan po eseju o prisilni sreči Nenehna vzhičenost, romanu Ljubezen do bližnjega in avtobiografskem Pridnem sinku, je leta 1981 udaril s provokativnim romanom Lunes de fiel; naslovno besedno igro z namigovanjem na “lunes de miel” so doslej zasilno slovenili v Žolčni medeni tedni, prevajalec Jaroslav Skrušný pa je svoj prevod domiselno naslovil Ledeni teden, tako da tudi v slovenščini pomen usodno spremeni ena sama črka. In skozi medeni teden zaveje leden mraz.

Štorijo, ki se vrši v zadnjih dneh leta 1979 na ladji, iz Marseilla namenjeni v Istanbul, pripoveduje Didier, mlad pariški izobraženec, ki je na Orient plul z zaročenko Béatrice. Ob zdolgočasenem paru se na krovu pojavita neobičajna, vznemirljiva zakonca: ciničen, izzivalen, izkušenj in modrosti poln ter zvijačen paraplegik Franz ter njegova žena, bujna in zapeljiva Rebecca. V svoji kabini, “delavnici za razkrajanje čustev”, začne Franz mlademu Didierju pripovedovati strastno in strašno zgodbo svojega življenja. Kljub vsemu, kar je storil, pravi, da se ne sovraži. Raje sovraži druge: “Srečnim ljudem privoščim vse najslabše, že zavoljo gorja, ki mi ga s svojo usrano srečo povzročajo.”

Poslušalca vse bolj zapreda v gosto mrežo besed. Nazorno opisuje, kako je v Parizu po naključju spoznal prelepo Rebecco, se zaljubil vanjo, si z njo v nasladi gospodarice in sužnja izmišljal sadomazohistične igrice, sčasoma celo jedel njene iztrebke - tu gre knjiga zelo daleč, medtem ko za njo sramežljivo caplja sicer dober film Bitter Moon, ki ga je leta 1992 posnel Roman Polanski. Bolje so v filmu uprizorjene krute psihološke igre, v katere se par zaplete, potem ko usahne strast. “Kaj če je nežna naklonjenost le kratek predah med dvema bitkama, premirje, predah, da zajamemo sapo?” se sprašuje Franz. V igri medsebojnega poniževanja on pristane na invalidskem vozičku, ona postane njegova negovalka in mučiteljica, zatem pa zakonca, obsojena drug na drugega, na ladji medse potegneta še Didierja in Béatrice, ki tako kreneta na vratolomno pot samospoznavanja z nasilnim vrhuncem na silvestrski večer ...

Kdor si je že ogledal film, naj ve, da knjiga teče in se zlasti izteče povsem drugače: ne s streli na ladji, ampak z zvijačo, novimi hudimi ranami in epilogom, v katerem izvemo, da so “zmage, ki vodijo v slepo ulico, kot so porazi, ki odpirajo nove poti”.


Najbolj brano