Brez besed

“Brez besed, brez vprašanj in brez laži,” je zapisala Elza Budau, mojster Sepe uglasbil, Berta Ambrož pa zapela Evropi tistega daljnega leta 1966 na Pesmi Evrovizije v Luksemburgu.

Brez besed je bila tudi prva pesem, ki je bila na Pesmi Evrovizije zapeta v slovenščini. Evropa ob tem sicer ni ostala brez besed, je pa pesmi in Berti namenila najbrž kar zelo dobro sedmo mesto. Danes bi si slovenska estrada ob sedmem mestu najbrž kar obliznila prste, da bi pustila Evropo brez besed, je pa bolj malo verjetno. Pravzaprav tudi ne prav pomembno. A kar ne uspeva slovenski estradi, uspeva slovenski politiki. Natančneje, politiku. Še bolj natančno, prvemu ministru Janezu. In pri tem mu sploh ni treba zapeti, dovolj je, da čivka. Je pa res, da čivka neprestano. Njegov prezgodnji čivk o volilni zmagi vzornika Donalda je nedvomno šel v anale diplomatskih zdrsov, kjer si nečastno prvo mesto deli s tistim, v katerem je svetu naznanil, da bi bil Biden najšibkejši predsednik v zgodovini.

Ne bom dal roke v ogenj, a tako, prek palca bi rekel, da je zmerjanja lastnih državljanov z idioti zmožen samo še kakšen Lukašenko. Na tej strani velike luže.

Dva slovenska čivka na prvih dveh mestih, to ni kar tako. Res da smo imeli na dirki po Franciji prvega in drugega, a to sta vendarle dva kolesarja, pri prvih dveh čivkih gre pa za istega avtorja. Ja, na tej strani luže mu redko kdo pride blizu. Je pa res, da ima ob sebi kar močno ekipo, ki vedno poskrbi, da zvozi vse klance, ne glede na kategorijo. Anže, Vinko, Zvonko, Andrej na kvadrat, Eva, Žan, Branko, nepreklicni Aleš in drugi so kakor ena velika jumbo visma. Je pa res, da so za njegov vodilni položaj v resnici zaslužni tihi podporniki iz ozadja. Dobesedno tihi. Brez besed. Kimajoči. Da ne bi pozabili nanje, naj jih naštejem: v prvi vrsti so Matej, Zdravko, Lilijana, Boštjan, Janez, Tomaž, Simona, Jernej in Helena. Seveda pa je tu še tiha večina poslancev koalicijskih strank in pa veteran Zmago, ki vskoči po potrebi.

Mali ali veliki, ni važno. Brez vseh teh bi Janez kljub svoji jumbo vismi težko paradiral po bruseljskem parketu, se bratil z Viktorjem in ostalimi Višegrajci ter prirejal tiskovne konference, na katerih nam z govorniškega pulta Vlade Republike Slovenije pamet soli Zoretov Stanislav, ljubljanski nadškof in metropolit. No, lahko bi se bratil, a ne kot predstavnik Slovenije. Lahko bi tudi posojal govorniški oder Stanislavu, a ne tistega vladnega. Kakorkoli. Lahko bi počel marsikaj, a ne kot prvi med ministri dežele na kolesarski strani Alp. Bi nas pa verjetno s svojimi čivki in nastopi še vedno pogosto puščal brez besed.

Da ostane človek včasih brez besed, niti ni tako zelo pogost slučaj. Prej bi rekel redek. Tako kot je zelo redka tudi popolna bonaca in tišina nad morjem Adrijanskim. A se zgodi tudi to. Razlogi, zaradi katerih človek ostane brez besed, obmolkne, obnemi, so seveda lahko zelo različni, med pogostejšimi pa je gotovo osuplost ali kakšna njena hujša pojavna oblika, kot sta na primer zaprepadenost ali celo zgroženost. Najbrž je že vsak doživel kakšen takšen trenutek ali stanje, ko preprosto ne veš, kaj bi rekel in ostaneš “a bocca aperta”, kakor bi rekli naši zahodni sosedje.

Tako sem prav zaradi Janeza resnično ostal z odprtimi usti pred slabim mesecem dni. Po vrhu EU, na katerem so razpravljali tudi o podnebnih ciljih, je prvi med ministri zelene & butične strani Alp v neposrednem prenosu iz Bruslja neukemu ljudstvu povedal, da je bila razglasitev Nature 2000 strel v koleno. Da bomo poskušali biti ekološko ozaveščeni, ne pa popolni idioti, kot s(m)o bili po Janezovi oceni tisti, ki s(m)o takrat risali tiste zemljevide.

Za popolne idiote je označil ljudi, ki so omogočili izpolnitev enega od pogojev za vstop Slovenije v Evropsko Unijo. Z nikakršnimi časovnimi, kadrovskimi in finančnimi viri. “Nisem mogel prav verjeti,” bi dejal v šali, a dejansko nisem verjel lastnim ušesom. Ne bom dal roke v ogenj, a tako, prek palca bi rekel, da je zmerjanja lastnih državljanov z idioti zmožen samo še kakšen Lukašenko. Na tej strani velike luže. Na oni strani, v deželi priložnosti in svobode, se s takimi izpadi lahko pohvali Trumpov Donald. Ta kljukec, ki najbrž ne bi dobil niti prve bralne značke in ki je za zatiranje virusa ljudem svetoval pitje čistila in notranje obsevanje z UV svetlobo, je za idiote označil Anthonyja Faucija in ostale epidemiologe. Do zob oboroženi Ponosni fantje (nekakšna ameriška nadgradnja Štajerske varde), Trumpovi zvesti podporniki, so pa “fejst ljudje”. Toliko o tem, kdo so idioti in kdo fejst ljudje na Donaldovem planetu. Naj bodo pripravljeni, je rekel. Če ne bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda. Saj je vendar zmagal. Osrednjim medijem, ki so za zmagovalca razglasili Bidena, ne gre verjeti. Vprašajte Janeza! Tudi njemu so ukradli volitve. Že nekajkrat. Ja, z odrešitelji ni šale.

“Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega junaka,” je zapisal Frank Herbert v knjigi Mesija s peščenega planeta. In dejansko bi morali imeti za take primere ustrezen načrt zaščite in reševanja. Tako kot za poplave, potrese in druge naravne nesreče. Le da bi si v tem primeru morali pomagati s sodobno tehnologijo in v načrt vključiti virtualne, ali bolj preprosto rečeno lažne svetove, v katerih bi samooklicani junaki s pomočjo svojih “fejst fantov” preganjali vse, ki so drugačni in od drugod in seveda tudi tiste popolne idiote, ki rišejo brezzvezne zemljevide in se iz dneva v dan streljajo v koleno v prepričanju, da mora biti ohranjena narava podlaga za vse, kar počnemo na tem planetu, in da zgolj skušati biti ekološko osveščeni preprosto ni več dovolj.


Preberite še


Najbolj brano