Ob koncu mu je rekla, naj se ubije

Prepričana sta bila, da bosta na volitvah zanesljivo zmagala, a sta jih nato oba zanesljivo izgubila. Toda težji kot poraz je bil strah pred posledicami, pred morebitnimi preiskavami in izgubo predsedniške nedotakljivosti. Prvi je vedel, da se bo, če izgubi oblast, poziv oblikovan v času protestov, naj jim bog pomaga in jih reši krvosesa, spremenil v obdolžnico. In da bodo proti njemu vložili mednarodno obtožnico zaradi storjenih vojnih zločinov. Ostal mu je samo en sam izhod. Podaljšanje časa oblasti.

Izračunal je, da si lahko prikroji čas vladanja vsaj še za deset let. Zato se je Slobodan Milošević poleti leta 2000 odločil, da bo razpisal predčasne volitve. Donald Trump, še vedno predsednik Združenih držav Amerike, novembra 2020 noče priznati volilnega poraza. Govori o volilnih prevarah in krajah, da zaradi nelegalnih volilnih lističev ne bo zapustil Bele hiše. Saj tudi on ve, da mu samo poudarjanje, da bo ostal predsednik, lahko pomaga pri morebitnem zagotovilu, da bodo davčne oblasti strpne pri revizijah plačanih in neplačanih obveznosti njegovih podjetij ter sodne oblasti razumne pri presojanju prijav, da je ogrožal temeljno pravico žensk.

Predsedniki, ki se bojijo naslednjega dne po izgubljenih volitvah, težko zapustijo svoje kabinete. Zato se pogajajo, dokler se še lahko.

4. septembra 2000 je bilo vzdušje v skupščini Zvezne republike Jugoslavije slovesno. Miloševićevi podporniki so predstavili njegovo novo kandidaturo. Razglasili so ga za zaščitnika vseh ponižanih in razžaljenih, za stratega, ki ve, da se mora Srbija priključiti novi veliki svetovni koaliciji držav, Kitajski, Indiji in Rusiji. Spomnili so, da je njegova stranka zmagala na vseh dotedanjih parlamentarnih volitvah in kazali kartonske škatle, v katerih naj bi bilo 1,3 milijona podpisov podpore. Miloševićevi so obvladali vso potrebno volilno logistiko oblikovanja volilnih okrajev in prevajanja volilnih glasov v poslanske sedeže. Obenem pa so imeli vsa potrebna orodja za sprožanje sporov znotraj opozicije, za nadzorovanje medijev in pridobivanje potrebnih finančnih sredstev za plačevanje podpore.

Milošević je bil prvi, ki je vedel, kako učinkovito moč ima televizija v povezavi z najbolj branimi časopisi v državi. Kako postane resnična vsaka vest, ki jo najprej vidiš v najbolj gledanih televizijskih dnevnikih in o njej dobiš v naslednjih dneh potrditve v dostopnem tisku. Zato je imel s ključnimi uredniki televizij in časopisov dnevne pogovore, kako oblikovati posamezna sporočila, kateri od novinarjev naj jih napiše, kaj naj posebej poudari in tudi, kdaj naj bo objavljeno. Vedel je tudi, kdaj je lahko preveč. Tako je ukazal, naj v novoletnem televizijskem programu nehajo z vestmi o njem in njegovih uspehih, saj da ljudje želijo praznovati. In vedel je, kdaj je treba biti natančen.

13. januarja 1996 je ameriški predsednik Bill Clinton obiskal Bosno in Hercegovino. Diplomati so se dogovorili, da bo iz letala poklical tudi Miloševića. In res ga je, malo pred pol deveto uro zvečer. Govorila sta o načinih izvedbe doseženega mirovnega sporazuma, s katerim so se končale jugoslovanske vojne. Sporazuma iz Daytona. Milošević ga je prosil, naj pospeši proces normalizacije odnosov med Jugoslavijo in Ameriko, saj da bo to pomembno prispevalo k miru in ravnotežju v regiji. Ter naj pomaga hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu pri izpolnitvi daytonske zaveze o problemu rta Prevlaka, saj da ima Tuđman nekaj notranjepolitičnih težav.

Po končanem pogovoru je Milošević narekoval svojemu šefu kabineta Goranu Milinoviću, kaj naj napiše v sporočilo, namenjeno javnosti, in katerim urednikom naj ga posebej dostavi. Naslednji dan zjutraj je Milošević poklical glavnega šefa časopisa Politika Dragana Hadži Antića. Vpil je o sramoti, da je do sedaj vedel, da Antić ne bere svojega časopisa, da pa je bil prepričan, da spremlja najpomembnejše stvari, ki se zgodijo. Da obiska ameriškega predsednika v regiji ne more spremljati vsak zanikrn novinar. In da je Politika Clintona ne samo, citiram, popljuvala, temveč zbrcala in pomendrala.

Medtem ko je Antića klofutal, mu je tudi narekoval, kakšen nov komentar mora napisati. Milošević je znal urejati medije. Vsaj tako dobro kot njegova soproga, ki je določala vsebine na posamičnih televizijah. Bili so tako ustrežljivi, da so ji nosili pripravljene oddaje v predhodno odobritev ali dopolnitev. Zato so njegovi podporniki verjeli da bo tudi jeseni leta 2000 zlahka dobil nove predsedniške volitve. Spregledali so le dvoje: da mu je uspelo v času po Daytonu ponovno podreti vse politične in diplomatske vezi z Evropo in Ameriko ter da se je opozicija prvič začela volilno združevati.

24. septembra 2000 je bil volilni dan. Odziv volilcev in volilk je bil nepričakovano velik. Takšna so bila tudi prva sporočila z volišč. Da kandidat opozicije, dr. Vojislav Koštunica, zmaguje. Miloševićevi so morali pripraviti nove scenarije. Prvega, da je potrebno objaviti Miloševićevo volilno zmago in zgolj računovodsko ustrezno dopolniti rezultate. Toda hitro se je izkazalo, da to zaradi vrste domačih in mednarodnih opazovalcev volitev ne bo prav enostavno. Po drugem načrtu naj bi sporočili, da Milošević zgolj vodi v prvem krogu. In še malo kasneje v načrtu številka tri, da tesno vodi Koštunica in da je jasno, da bo tudi drugi krog. Toda opozicija je ostala prepričana, da je njihov kandidat že zmagal. Zato pripravijo nov scenarij o razglasitvi izrednih razmer v državi, vendar je Miloševiću ljubša enostavnejša odločitev o razveljavitvi volitev.

25. septembra britanski in nemški zunanji minister, Robin Cook in Joschka Fischer, napišeta, da vsi dostopni podatki kažejo, da je dr. Koštunica zmagovalec volitev in novi predsednik Jugoslavije. Nato se je začelo Miloševićevo oglašanje, da ne namerava prepustiti oblasti. Dejansko pa se je želel pogajati z novo oblastjo. Ko je nato 6. oktobra malo po pol enajsti uri zvečer Milošević priznal, da je izgubil volitve, je že imel zagotovilo, da lahko ostane v predsedniški rezidenci na Dedinju, da mu pripada varovanje posebne gardijske enote jugoslovanske vojske in tudi osebno varovanje, ki ga je vodil policijski general Senta Milenković. Toda to je bilo tudi vse.

Razočaranje ni bil volilni poraz, pravo razočaranje je bila hitrost, s katero so ga zapuščali njegovi najožji sodelavci in zaupniki. Ostal je brez realne moči. Mednarodno sodišče za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, je zahtevalo njegovo izročitev. Milošević je ocenil, da se bo lahko ponovno pogajal. Predsedniško rezidenco je spremenil v trdnjavo. Polkovnik Radomir Ćosić, komandir gardistov, mu je v pomoč pripeljal tank in oklepna vozila. Bilo je napeto. Notranji minister Duško Mihajlović je pisal predsedniku Koštunici, da lahko pride do spopada med policijo in vojsko. V nedeljo, 1. aprila 2001, so Miloševića aretirali. Ko je odhajal iz rezidence, se je slišalo vpitje njegove hčere, naj umre, ker je strahopetec, in nato še nekaj strelov iz ene izmed njenih pištol. Predsedniki, ki se bojijo naslednjega dne po izgubljenih volitvah, težko zapustijo svoje kabinete. Zato se pogajajo, dokler se še lahko. Novoizvoljeni ameriški predsednik Joe Biden je zgolj sporočil Donaldu Trumpu, da z nepriznavanjem volilnega izida sramoti samega sebe.


Preberite še


Najbolj brano